Žajbelj

Žajbelj je okusna in koristna začimba, hkrati pa je tudi zelo priljubljeno zdravilno zelišče. Poznamo več vrst žajbljev, najbolj poznan je navadni žajbelj, Salvia officinalis, ki ga tudi najpogosteje gojimo in uporabljamo.

Kako uporabljamo razpršilo za grlo?

Uporaba pri:

bolečem in vnetem grlu,
pri hripavosti,
pri vnetju dlesni, aftah, razjedah v ustih zaradi zobne proteze ali zobnega aparata.

Žajblji prihajajo iz sredozemskih dežel, rastejo v trajnih grmičkih. Grmičkom žajblja prija toplo rastišče in suha tla.

Listi žajbljev so grbičasti, žametno dlakavi in imajo na spodnji strani izbočene žile. Lahko so različnih barv, od bledo sivkasto zelene, zelene s srebrnimi ali zlato rumenimi odtenki. Pri škrlatnem žajblju so listi celo temno škrlatni.

Žajbelj – kakšen okus in vonj imajo žajblji?

Žajbelj ima včasih blag, muškaten in balzamičen vonj, spet drugič pa lahko diši po kafri in ima toplo pikanten in rahlo trpek okus. Običajno so žajblji, ki imajo pisane liste, bolj blagi od navadnega žajblja. Prav tako ima posušen žajbelj močnejši vonj od svežega.

Aroma listov žajblja je odvisna od vrste tal kjer raste, kot tudi od podnebja, kjer smo ga zasadili. Posušen žajbelj lahko privzame vonj po plesni, zato v kuhinji raje uporabljamo sveže nabrane liste, posušene pa uporabimo za pripravo zdravilnega žajbljevega čaja.

Pri žajblju uporabljamo sveže ali posušene liste, prav vse sorte imajo privlačne dvoustnate cvetove, ki jih lahko uporabimo tudi za okrasitev jedi, preden jih postrežemo. Če nimamo možnosti, da bi žajbelj gojili na svojem vrtu, potem ga moramo seveda kupiti. Kupljene liste žajblja zavijemo v vlažno papirnato vrečko in shranimo v hladilnik, v predal za zelenjavo, kjer bodo ostali sveži še nekaj dni. Če pa kupimo posušene liste žajblja, jih lahko do 6 mesecev hranimo v dobro zaprti posodi.

Uporaba navadnega žajblja v zeliščarstvu

V listih, cvetovih in steblu navadnega žajblja, se nahajajo fitokemikalije, ki so jih znanstveniki že dobro raziskali. V širokem spektru učinkovin so najpomembnejši alkaloidi, ogljikovi hidrati, maščobne kisline, glikozidni derivati (srčni glikozidi, flavonoidni glikozidi, saponini), fenolne spojine (kumarini, flavonoidi, tanini), poli acetileni, steroidi, terpeni / terpenoidi (monoterpenoidi, diterpenoidi, triterpenoidi, seskviterpenoidi) in voski.
Vse te učinkovine imajo različne blagodejne vplive na naše zdravje. Pripravki iz žajblja delujejo antioksidativno, protitumorsko, protivnetno, protimikrobno, ščitijo možgane in spodbujajo spomin in uravnavajo presnovo.
Tujoni in terpenski ketoni veljajo za najbolj strupene spojine v S. officinalis, posebej, če žajblje namakamo v alkohol. Te spojine lahko povzročijo toksične učinke na plod in novorojenčka. Zato uživanje S. officinalis v nosečnosti in dojenju ne priporočajo.
Flavonoidi v žajbljevih listih poživljajo krvni obtok, medtem ko fenola kofeinska in rožmarinska kislina in čreslovine, uničujejo mikrobe in blažijo vnetja.
Najbolj razvpita učinkovina v žajbljevem eteričnem olju so tujoni, terpeni, cineol in kafra.
Poparek svežih žajbljevih listov zmanjša znojenje, zlasti je učinkovit pri nočnem znojenju in pri vročinskih oblivih v menopavzi. Žajbelj je tudi izredno učinkovit pri prebavnih težavah, predvsem pomaga pri napihnjenosti.
Žajbelj je tudi učinkovito krepčilo pri splošni utrujenosti in krepi imunski sistem.
Čaj iz svežih žajbljevih listov uporabljamo za grgranje pri bolečinah v grlu ali pri vnetju ustne sluznice.
Poparek z žajbljevimi listi pomaga pri prhljaju in mastnih laseh.

Žajbljev čaj

Žajbljev poparek iz svežih listov pijemo pri prebavnih težavah, napenjanju, utrujenosti, nočnem potenju in pri vročinskih oblivih zaradi menopavze. Poparek lahko prilijemo tudi k napitkom za razstrupljanje, ki jih pripravimo iz različnega sadja in zelenjave.

20 gramov posušenih listov žajblja stresemo v 1 liter vrele vode, pokrijemo in pustimo stati deset minut. Nato poparek precedimo in pijemo po dve skodelici na dan. Podoben učinek ima tudi poparek iz listov muškatne kadulje.

Poparek iz žajbljevih listov za grgranje

Pri bolečem grlu ali vnetju v ustih, si pripravimo poparek iz 20 gramov svežih žajbljevih listov in litra vode. Pustimo namakati deset minut in nato precedimo. Počakam da se malo shladi in nato čaj večkrat na dan grgramo.

PREVIDNO!

Pripravkov iz žajblja ne smemo uporabljati dlje časa, predvsem pa ne smemo uživati žajbljevega eteričnega olja. Pripravki iz žajblja niso primerni za otroke, nosečnice in doječe mamice. Žajbelj lahko vpliva na učinkovitost zdravil proti znižani koncentraciji glukoze v krvi.

Z žajbljem moramo ravnati predvsem pravilno. Največ praha dviguje tujon v žajblju. V mladih listih žajblja, ki poženejo pomladi je manj tujona, kot v listih, ki poženejo konec poletja. Največ tujona se izloči v alkoholu, manj pa, če žajbelj namočimo v vino. Za naše zdravje je najbolj varen način uživanja žajblja vsekakor poparek, ki ga prav tako uživamo samo kratko obdobje.

Žajbelj pri težavah z prhljajem

Dve glavni težavi ki doletita naše lasišče sta prhljaj in seboroični dermatitis lasišča. Prhljaj prepoznamo po majhnih, belih in bleščečih luskah, ki se pojavijo po vsem lasišču. Pojavi se lahko tudi masten prhljaj, ki se pokaže kot velike, debele, vlažne in rumenkaste luske. Pri tej težavi se pojavi tudi mastno lasišče in posledično tudi mastni lasje.

Seboroični dermatitis je bolj resna težava, ki ji moramo posvetiti več pozornosti. Pri dermatitisu so lasje tanki in postanejo hitro mastni, ni važno kolikokrat si jih umijemo. Lasišče nas srbi, zaradi praskanja se pojavijo drobne ranice. Lasišče lahko dobi neprijeten vonj, ob robu lasišča se pojavi rdečina. Lasišče se lahko vname in vnetje se lahko razširi tudi na obrvi in na veke.

Pri teh težavah z lasiščem si lahko pomagamo na različne načine, prav je, da se posvetujemo tudi z zdravnikom. Pri manjših tegobah pa nam lahko pomagajo tudi domača zdravilna zelišča, tudi žajbelj. Pri dermatitisu na lasišču si lahko pomagamo tudi z cvetovi divje mačehe, s slezom, rožmarinom, veliko koprivo, virginskim nepozebnikom in z rimsko kamilico.

Priprava poparka z žajbljem za lajšanje težav z lasiščem

Pripravimo si 20 gramov posušenih žajbljevih listov in jih 5 minut namakamo v 1 litru vrele vode. Vodo v kateri smo namakali žajbelj ohladimo in jo vtremo v lasišče.

Po 15 minutah žajbljevo vodo speremo, glave si tokrat ne umijemo s šamponom. Postopek ponavljamo dvakrat na teden.

Kako uporabljamo žajbelj v kulinariki?

Žajbelj je v sredozemskih kuhinjah tradicionalen dodatek mastnim jedem in jedem, ki so pripravljene na maščobi, saj ta čudovita začimba spodbuja prebavo mastnih jedi.
Žajbelj se pogosto znajde tudi pri pripravi jedi iz svinjine, goske, race in v raznih nadevih za meso. Skupaj s čebulo ga lahko dodamo v pečenega purana, odlično mladi listi žajblja dopolnijo okus svinjskih klobas.
V Grški kuhinji je nepogrešljiv v mesnih enolončnicah, medtem ko ga Italijani dodajo jedem iz drobovine in teletine.
Žajbelj lahko dodamo tudi v polento in v močno dišečo omako za testenine.

S katerimi živili se ujema žajbelj?

Odlično se ujema s čebulo in fižolom v zrnju.
Ujema se z jabolki, paradižnikom in različnimi siri

S katerimi zelišči in začimbami se dopolnjuje žajbelj?

Žajbelj se odlično dopolnjuje s česnom, kumino in z listi zelene.
Dopolnjuje se tudi z lovorjevim listom, luštrekom in majaronom.
V jedi ga lahko dodamo skupaj s paprikami, peteršiljem in posušenim ingverjem.
Odlično se ujema s šetrajem in timijanom.

Žajbljev liker z medom

Pri pripravi likerjev, kjer uporabimo žajbelj, pelin ali vinsko rutico, moramo biti previdni in se strogo držati recepta. Naštete rastline v eteričnih oljih vsebujejo strup tujon, ki se nakopiči v alkoholnih izvlečkih in je lahko škodljiv za naše zdravje. Te rastline zato poparimo in nato tekočino ki jo dobimo s poparkom uporabimo za pripravo likerjev.

Za pripravo čudovitega žajbljevega likerja z medom, potrebujemo naslednje sestavine:

100 listov žajblja
1 liter medu
2 litra domačega žganja

Najprej žajbelj poparimo in žajbljevo tekočino prelijemo v večji kozarec. Dodamo med in žganje, ter dobro zapremo. Namakamo do 40 dni, vmes vsak dan premešamo, da se med stopi. Po želji lahko dodamo še dve narezani limoni, ki ju prej olupimo, odstranimo belo kožico in narežemo. Po 40 dneh mešanico precedimo in prelijemo v temne stekleničke.

Žajbljev liker z limono

Preprost žajbljev liker lahko pripravimo iz pravilno posušenega žajblja, čeprav bo potem liker imel malo bolj rjavo barvo. 30 posušenih listov žajblja prelijemo z litrom domačega žganja, lahko uporabimo tudi vodko. Žajbelj vsebuje strupeno snov tujon, zato se moramo držati predpisanih količin v receptu, predvsem nas nam ne sme priti na misel da bi dodali več žajblja kot je predpisano.

Kozarec z žajbljevimi listi in z žganjem dobro zapremo in pustimo od dva do tri tedne na toplem mestu. Po tem času dodamo še dva kozarca vode v kateri raztopimo pol kilograma sladkorja. Vodo zavremo in v njej raztopimo sladkor, ter nato mešanico ohladimo in jo dodamo k žajblju v alkoholu. Kozarec spet zapremo in pustimo še sedem dni na toplem.

Po enem tednu likerju dodamo še limonin sok, ki ga iztisnemo iz 1 kg limon. Vse skupaj premešamo, precedimo in žajbljev liker prelijemo v dekorativne stekleničke, ki so primerne tudi kot izvirno božično darilo.

Katere vrste žajbljev poznamo?

Beseda salvia izhaja iz besede salvare, kar pomeni rešiti in se nanaša na ugled, ki so ga imeli žajblji pri starih Rimljanih. Žajbelj je nepogrešljiv v kuhinji, vendar ga moramo dodajati jedem zelo zmerno. Žajbelj spada med tista zelišča, ki se jim s sušenjem okus in vonj še dodatno okrepita. Poznamo veliko vrst žajbljev, vendar niso vsi primerni za kuhanje.

Pikantni navadni žajblji, Salvia officinalis, so različnih zvrsti in jih gojimo predvsem zaradi barvitih listov in cvetov. Vse te sorte so primerne za kulinarično rabo, skoraj vsaka sorta pa ima tudi drugačen vonj in okus. Druge vrste žajbeljev iz rodu Salvia pa imajo milejši okus in značilen, izrazit vonj po sadju. Drobnolistni žajbelj diši po črnem ribezu, medtem kot ima muškatna kadulja prepoznaven vonj po muškatnem grozdju.

Navadni žajbelj

Navadni žajbelj, Salvia officinalis, je najbolj poznan, prav tako poznamo različne sorte navadnega žajblja. Nekatere zvrsti imajo široke, druge pa podolgovate liste.

Mladi, svetlo zeleni listi navadnega žajblja, imajo manj oster vonj, kot pa starejši, sivkasto zeleni listi. Ozkolistne zvrsti navadnega žajblja imajo lepe, svetlo vijoličaste, modre in bele cvetove. Sorte navadnega žajblja, ki imajo široke liste, običajno ne cvetijo.

Škrlatni žajbelj

Škrlatni žajbelj, Salvia officinalis ‘Purpurascens’, je sorta žajblja, ki ima blažji vonj kot navaden žajbelj. Njegov vonj je rahlo pikanten in diši po muškatu. Ta sorta žajblja redko cveti, takrat razvije prelepe modre cvetove.

Pisanolistni žajbelj

Pisanolistni žajblji, Salvia officinalis ‘Tricolor, imajo zeleno, rumenkasto bele in rožnato pisane liste in modre cvetove. Ta sorta žajblja je prav gotovo najlepša in najbolj barvita, ima pa tudi najblažji vonj in okus.

Drobnolistni žajbelj

Salvia microphylla, ima bogat vonj po črnem ribezu, ki ga zaznamo, če liste rahlo pomanemo med prsti. Listi tega žajblja ima manj izrazit okus.

Proti koncu se na rastlini razvijejo škrlatno rožnati cvetovi. Grmiček tega žajblja zimo preživi samo na zelo zavetnem rastišču.

Grški žajbelj

Grški žajbelj, Salvia fruticosa, ima velike, sivkasto zelene liste, ki so zelo aromatični. V vonju tega čudovitega žajblja, prevladuje vonj po smolah.

Za pripravo različnih jedi ali čajev, zadošča zelo majhna količina tega zelišča.

Muškatna kadulja

Salvia sclarea, muškatna kadulja, je izredno aromatična dvoletna rastlina, ki po vonju nekoliko spominja na muškatne sorte grozdja.

Okus muškatne kadulje je rahlo grenak in balzamičen. Njene liste lahko uporabimo pri pripravi ocvrtih jedi, cvetovi pa lahko uporabimo za dekoracijo jedi.

Salvia Officinalis Icterina

Sorta Salvia Officinalis Icterina je gojena sorta, ki ima zelo lepe, zlato rumene in zeleno pisane liste. Cveti zelo poredko in izjemoma. Ta vrsta žajblja ima zelo blag vonj in okus.

Ananasni žajbelj

Ananasni žajbelj, Salvia elegans, je posebna sorta žajblja, ki zraste v velik grm, če ga gojimo na vrtu in ga pustimo prezimiti na prostem. Ima podolgovate liste, ki imajo prepoznaven vonj po ananasu, okus pa je manj izrazit in težko določljiv.

Šele pozno v jeseni se razvijejo rdeči cvetovi. V kulinariki lahko žareče cvetove tega žajblja položimo v pekač za torte in tako z njim odišavimo testo.