Balkonske rože – nepogrešljiv okras našega doma

posted in: Aktualno, Bivanje, Lepota, Narava | 0

balkonske rože

Vsako stanovanje nima balkona, a za postavitev korita s cvetočimi poletnimi cvetlicami, je dovolj tudi široka okenska polica. Balkonske rože so čudovit okras vsake hiše, balkona ali terase. Pri zasaditvi poletnih cvetlic imamo veliko izbiro, na balkonu ali ob hišnem zidu, lahko gojimo skoraj vse rastline.

Namesto cvetlic lahko zasadimo paradižnik, fižol, čilije ali pa v korita nasadimo rože, ki so drugače bolj primerne za notranje prostore. Na balkonih najpogosteje vidimo kombinacije pelargonije, petunije, najde se tudi fuksija, vodenka in celo kapucinka. Zemljo za balkonske rože lahko dobimo na domačem ekološkem kompostu, ali pa kupimo pripravljeno v vrtnarijah.

Mnoge okrasne rože, ki jih sadimo kot balkonski okras, pa so tudi cenjena kot zdravilna zelišča, iz mnogih cvetov, kot na primer iz pelargonije, pa izdelujejo tudi kakovostno eterično olje.

Balkonske rože

Na balkonu lahko gojimo tudi hortenzije, jasmin ali celo sončnice. Okrasne rastline za balkon, izbiramo glede na lego, kam jih bomo postavili. Nekaj pozornosti namenimo tudi barvnim kombinacijam, barve rož prilagodimo barvi fasade hiše ali ograje.

Izbrati moramo tudi primerne zabojčke, zemljo in tudi kakšno organsko gnojilo za lepšo rast. Za lepšo rast naših rož, si lahko pripravimo tudi domača ekološka gnojila, ki so popolnoma naravna in neškodljiva.

Kapucinke kot balkonski okras

Kapucinko običajno sadimo v gredice, vendar se dobro obnese tudi kot balkonsko cvetje. Zahteva rahlo vlažno zemljo, zato jo moramo obilno zalivati. Z živo oranžnimi cvetovi nas razveseljuje vse poletje, vse do pozne jeseni. Če jo nasadimo v korita in postavimo na balkon, bo rasla kot plezalka.

Potrebuje veliko sonca, čeprav dobro uspeva tudi v polsenci. Kapucinka je tudi zdravilna rastlina, uporabljamo jo za pomladno razstrupljanje in za lajšanje težav pri prehladnih obolenjih. Cvetovi kapucinke delujejo tudi rahlo odvajalno in blagodejno vpliva na jetra. kapucinko lahko celo leto gojimo tudi v ločkih, ki jih postavimo na okensko polico.

Kakšno leto se kapucinke resnično razrastejo in v jeseni nam je resnično žal, ko podležejo prvi zmrzali. Zaradi tega cvetove še pravi čas poberimo, nekaj jih posušimo za zeliščni čaj, iz ostalih pa lahko pripravimo okusno jesensko juho.Iz cvetov in listov kapucinke lahko pripravimo tudi pesto ali zeliščni namaz s česnom.

Pelargonije – nezahtevne balkonske rože 

Pelargonija ali bršljanka, je skromna rastlina, ki nas z bogatim cvetenjem razveseljuje dolgo v jesen. Poznamo okoli 250 vrst pelargonij, od tega jih večina izhaja iz južne in jugozahodne Afrike. Pelargonije izvirajo iz toplih krajev, zato jim vedno namenimo sončna mesta. Sicer uspevajo tudi na bolj senčnih mestih, vendar razvijejo manj cvetov.

Bršljanke lahko sadimo v cvetlična korita in viseče košare. Pokončne pelargonije lahko nasadimo tudi v okrasne sklede, ki jih postavimo na teraso, ob hiši ali pa na stopnice. Sorte, ki imajo polnjene cvetove, potrebujejo lego, ki je zaščitena pred padavinami.

Pelargonije delimo na pet vrst: viseče pelargonije, pokončne pelargonije, bršljanke, velikocvetne pelargonije, žlahtne ali angleške pelargonije in dišeče pelargonije.

Pelargonije ne potrebuje veliko nege, nujno opravilo je zalivanje in odstranjevanje odcvetelih cvetov. Pri bršljankah z enojnimi cvetovi, nam straih cvetov ni potrebno odstranjevati, za to so te sorte resnično najbolj enostavne za vzdrževanje.

Pelargonija bolezni

Tudi na teh cvetlicah nas lahko presenetijo škodljivci in rastlinske bolezni.  Pri pelargonijah lahko najpogosteje pričakujemo naslednje rastlinske bolezni in škodljivce:

  • Siva plesen se običajno pojavi v jesenskem času, ko cvetni listi v vlažnem vremenu ne odpadejo, ampak se prilepijo na liste in stebla. Ko se mokri listi prilepijo na steblo, pričnejo gniti in pojavi se siva plesen. To rastlinsko bolezen lahko preprečimo tako, da redno odstranjujemo odmrle cvetove in liste. 
  • Koreninska gniloba je neprijetna rastlinska bolezen, saj pri pelargonijah pričnejo najprej gniti droben koreninice, kar takoj ne opazimo. Vidimo sicer da se z našo rastlino nekaj dogaja, saj se ustavi rast, na novo zrasli listi so precej manjši. Vzrok je najpogosteje kupljen šotni substrat, zato je mogoče bolje, da rože posadimo v ekološki, doma pripravljen kompost.
  • Pelargonijeva rja: Korenine lahko zgnijejo tudi zaradi rje, ki se najpogosteje pojavi na pomlad, ko so temperature še prenizke za vzgojo mladih pelargonij. Pri rji se najprej na listih pojavijo drobne rumene pegice, na spodnji strani listov pa se naredijo rjavi kupčki. Ko ti kupčki počijo, se iz njih vsuje rjav prah in ta prah vsebuje spore ki razširjajo bolezen naprej. Pelargonijeva rja je gliva, Puccinia pelargonii-zonalis, ki se z razširjanjem spor širi po zraku, od rastline do rastline. Kali v vlažnih razmerah, spore lahko na odmrlih listih preživijo tudi do tri leta. To rjo spoznamo po koncentričnih krogih mehurjastih bradavic, ki so polni temno rjavih spor, ki se razvijejo na spodnji strani listov, na zgornji strani listov pa se pojavijo rumene pege. Listi se sčasoma izsušijo in odmrejo. Ta rja najpogosteje napada pelargonije, posebej ogrožene so bršljanke. Preprečimo jo lahko tako, da znižamo vlago v prostorih kjer shranjujemo bršljanke in skrbno vzdržujemo čistočo. Posebno skrbno moramo odstranjevati odpadle liste, ki jih je rja že napadla. Med rožami moramo pustiti tudi dovolj prostora za kroženje zraka. Vir: cabi.org Puccinia pelargonii-zonalis
  • Na pelargonijah lahko pričakujemo tudi škodljivce: najpogostejše so listne uši, pršice, tripse, bela mušica ali ščitkar in ogrce.

Kako prezimiti pelargonije?

Pelargonije lahko tudi prezimimo. Čez zimo jih postavimo v svetel, zračen in hladen prostor, kjer temperatura ne presega 10 stopinj C. Najboljša temperatura za prezimovanje pelargonij je od 5 do 10 stopinj C.  Pelargonije, pa tudi fuksije in nageljne, lahko zunaj pustimo do ledišča, zato jih lahko brez skrbi pustimo zunaj dokler ne začne zmrzovati. Ko se prične mraz in se temperature pričnejo spuščati pod 10 stopinj C, pelargonije rahlo obrežemo, jih očistimo morebitnih škodljivcev in jih prestavimo v prostor kjer bodo prezimovale.

Ko pelargonije prestavimo v prostor za prezimovanje, jim moramo odstraniti vse odmrle cvetove in tudi cvetne popke če slučajno še poganjajo. Vse vrste pelargonij porežemo, viseče poganjke lahko močno skrajšamo. Iz visečih poganjkov lahko pripravimo potaknjence in si zagotovimo nove pelargonije za naslednjo pomlad.

Pelargonije v zimskem času mirujejo in počivajo, zato jih v tem času ne gnojimo, zalijemo jih samo enkrat mesečno. Priporočljivo je, da pelargonij ne prezimujemo več kot dvakrat, saj kasneje niso več tako lepe in zdrave. Vendar jih seveda lahko prezimimo tudi več let in jih pustimo da so lepo razraščene in dolge.

V sredini januarja, ko dan postane daljši, pelargonije pripravimo na novo sezono. Temperaturo v prostoru kjer prezimujejo dvignemo za 3 ali 4 stopinje C, začnemo jih tudi počasi zalivati. V vodo na 1 liter dodamo 2 ml večkomponentnega gnojila, upoštevajmo navodila proizvajalca.

Zalivanje, dvig temperature v prostoru in dodajanje gnojila, bo prebudilo rastlino v rast in iz brstov na poganjkih bodo pričeli poganjati novi poganjki. Po nekaj tednih bodo ti poganjki tako veliki, da lahko iz njih naredimo do 4 potaknjence.

Če ne nameravamo delati potaknjencev, potem moramo poganjek porezati. 

Potaknjenci pelargonij

Razmnoževanje s potaknjenci ali pikiranje pelargonij, je eden od načinov kako sami vzgojimo pelargonije. Razmnoževanja pelargonij se lotimo konec avgusta ali septembra, potaknjence režemo samo iz zdravih in čvrstih rastlin, izberemo poganjke brez popkov in cvetov. Poganjke odrežemo tik pod listnim kolencem, režemo s čistim in ostrim nožem. Tik pod listnim kolencem je rastni hormon avksin najbolj skoncentriran. Potaknjenci naj bodo dolgi okoli 10 cm, odstranimo vse cvetove in popke, pri pelargonijah, ki imajo velike liste, tudi te skrajšano za tretjino. Potaknjence delamo po luninem setvenem koledarju na dan za cvet in ko se luna dviguje.

Ko potaknjence porežemo, jih zavijemo v vlažen časopisni papir in tako naj počakajo v hladnem prostoru. Pripravimo zemljo za podtikanje, substrat lahko pripravimo sami iz domačega komposta, ki mu dodamo malo peska za večjo zračnost. Potaknjence sadimo v lončke premera 10 cm, ali pa jih prepikamo v večjo posodo in jih kasneje, ko se ukoreninijo, presadimo v cvetlične lonce. Potaknjenci potrebujejo približno tri tedne da se dobro ukoreninijo, v tem času jih bolj malo zalivamo, saj obstaja možnost gnilobe. 

Ko vse potaknjence podtaknemo, jih umaknemo v zavetno lego, pred mrazom jih umaknemo v notranje prostore, najbolj primerna je temperatura okoli 18 stopinj C. Aprila, ko se že nekoliko ogreje, lončke s potaknjenci počasi postavljamo na sončno mesto, čez noč ko se ohladi, pa jih prestavimo nazaj na toplo ali pa jih pokrijemo, lahko z vrtnarsko kopreno. To ponavljamo toliko časa, da se rože utrdijo  in šele maja jih presadimo v korita za rože. Na okenske police ali na balkon jih postavimo po ledenih možeh.

Fuksije

Fuksije so balkonske rože naših babic. Z leti so nekoliko potonile v pozabo, a se zopet vračajo na naše balkone. Fuksije je leta 1695 odkril Charles Plumier in sicer na Haitiju. To čudovito cvetico so poimenovali po botaniku Fuchsu, v Evropo so zašle zelo pozno. Glede na rast, fuksije delimo na viseče in pokončne. Viseče fuksije so zelo kompaktne in močno razraščene sorte. Listi fuksije so zeleni, lahko pa tudi rdečkasti na spodnji strani, ali pa so popolnoma rdeči, rumeni, bronasti ali celo pisani. Cvetovi rastejo posamično ali v grozdih. Kombinacija barv in oblik je pri fuksiji brezmejno.

Fuksija odlično uspeva na okenskih policah ali balkonih, ki so obrnjeni proti vzhodu, ali pa na legah, ki imajo popoldansko sonce. Spomladi nikar ne hitimo z nakupom sadik, saj je fuksija občutljiva na nizke temperature. Sadimo jih lahko v koritih in visečih košarah, uspevajo pa tudi na gredicah. Fuksije moramo celo poletje izdatno zalivati in gnojiti.

Nekatere sorte, zlasti tiste z velikimi polnjenimi cvetovi, se razcvetijo postopoma. Običajno po obilnem cvetenju, potrebujejo nekaj časa, da zopet oblikujejo popke in zacvetijo. Fuksije prezimujemo v svetlem prostoru, pri temperaturi med 10 in 15 stopinj C. V naših krajih zimo na prostem preživi škrlatna fuksija. Poganjke rastline pred snegom porežemo do tal, mlajše rastline pa čez zimo  zavarujemo s smrečjem.

Gorenjski nagelj – balkonske rože za senčno lego

gorenjski nageljViseči, gorenjski nagelj, je pri nas zelo priljubljen. Ima nekoliko ožje liste, kot druge sorte, cvetovi pa so žareče rdeči. Pestič z dvema ali tremi plodnimi listi je izrazito dolg in bele barve. Gorenjskemu nageljnu ljubeče rečemo tudi “gorenjc”. Sadimo jih na senčno stran, saj ne marajo direktnega sonca.

Viseče nageljne zalivamo samo po potrebi, saj so zelo občutljivi za koreninsko gnilobo. Gorenjske nageljne pestijo tudi številne bolezni. Najpogosteje jih napade nageljnova črnoba, rja, ter pepelasta in siva plesen. Najdejo jih tudi škodljivci, kot so listne uši, pršice, trips in prelke.

Če jih bomo škropili, poskusimo v škropilno brozgo kaniti nekaj kapljic mehčalca za perilo. S tem zmanjšamo površinsko napetost povoščenega lista. Pri nageljnih je priporočljivo redno odstranjevanje odcvetelih cvetov. Naše babice so imele gorenjske nageljne na prostem dolgo v jesen. Prezimovale so jih nezakurjenih prostorih, zgodaj na pomlad pa so jih postavile v travo, da jih je pobelil zadnji sneg, ki so ga imenovali beraški gnoj.

Vodenke –  balkonske rože za sončno stran

Vodenke že po tradiciji na prosto sadimo šele po ledenih možeh. Včasih smo jih sadili na senčno stran, medtem ko novejše, kompaktno rastoče sorte, lahko sadimo tudi na sončne lege. Vodenke sadimo v korita, okrasne sklede ali v gredice. Viseče vodenke so zelo primeren tudi za sajenje v obešanke. Vodenke zalivamo po potrebi, cvetove pa odstranjujemo kadar je veliko dežja, saj tako preprečimo pojav sive plesni. Od škodljivec so najbolj nadležne listne uši, najbolj težko pa z vodenk odstranimo pršice prelke.

Vodenka ima mesnato, vodeno steblo in pladnjast cvet z ostrogo. Prihajajo iz tropskih predelov in goratega sveta vzhodne Afrike. Ne dolgo nazaj, smo vodenke sejali, danes pa jih razmnožujemo s potaknjenci. Poleg klasičnih vodenk, lahko gojimo tudi sorte z drobnimi ali polnjenimi cvetovi.

Petunije za sonce – najhitreje rastoče balkonske rože

Petunije so najhitreje rastoče balkonske rastline in za razliko od pelargonij, ne smetijo z odpadlimi listi in cvetovi. Poznamo 14 vrst petunij, v okrasne namene se gojijo samo križanci. Petunije samoniklo rastejo v južnih predelih Brazilije in Argentine. Ime je dobila po brazilski besedi za tobak. Sedaj so najbolj priljubljene viseče petunije z drobnimi cvetovi, ki jim dež ne pride do živega.

Petunije sadimo na sončno mesto. Velikocvetne sorte in rastline s polnjenimi cvetovi, sadimo na mesta, zaščitena pred dežjem. Drobnocvetne petunije lahko sadimo na prosto. Najhitreje rastejo viseče petunije in so idealne za sajenje v prostorne viseče košare in v korita, ki imajo predal za vodno rezervo.

Petunije celo poletje obilno in redno zalivamo, gnojimo jih s pripravki, ki vsebujejo veliko železa, da preprečimo listno bledico ali klorozo, ki rada napade to rastlino. Pazimo na pojav škodljivcev in jih redno zatiramo, saj so lahko prenašalci virusov. Pazimo tudi na pepelasto plesen, ki je najpogostejša bolezen visečih petunij. Odcvetele cvetove moramo odstranjevati samo pri sortah s polnjenimi cvetovi.

Portulak v balkonskih zabojčkih

Velecvetni portulak ali tolščak, so iz Brazilije in Argentine, v Evropo prinesli pred dobrimi 200 leti. Počasi rastoča enoletnica ima suličaste sukulentne, mesnato odebeljene in sočne, svetlo zelene liste. Vse poletje rastejo enojni ali polnjeni cvetovi, v različnih barvah. Portulak ima rožnate, rdeče, oranžne, rumene ali bele cvetove.

Cela barvna paleta, manjka samo modra barva. Portulak na prosto presadimo šele po ledenih možeh. Potrebuje izrazito sončno lego in peščena, odcedna tla. Lahko ga sadimo v plitve sklede, korita ali celo v skalnjak. raste povsod tam, kjer druge rastline zaradi vročine ne bi uspevale. Viseči portulak sadimo v cvetlična korita in manjše viseče košare, so odlične balkonske rože.

Dokler se portulak po sajenju ne dobro ukorenini, ga ne zalivamo preveč. Kasneje zalivamo po potrebi, ves čas tudi odstranjujemo odcvetele cvetove, da preprečimo razvoj semen. Portulak je zelo zdrava rastlina, ki ga ne pestijo bolezni. Stare rastline prezimimo v svetlem prostoru, temperature naj bodo med 12 in 18 stopinjami C. Pozimi rastlino zalivamo bolj poredko.

Navadni tolščak pa je razen prelepih cvetov, zanimiv tudi kot zdravilno zelišče. Vsebuje velike količine Omega 3 maščob in mnoge antioksidante. V tej prelepi cvetlici so tudi minerali magnezij, kalcij, železo, fosfor, mangan in tudi veliko vitamina C. Cela rastlina krepi imunski sistem, ker deluje kot diuretik, pa je primeren tudi za nežne shujševalne diete. Deluje tudi protimikrobno, protiglivično, pomaga pa tudi blažiti mnoge kožne bolezni.

Dimorfoteka ali južnoafriški ognjič

Dimorfoteka, Dimorphotchea sinuata, Asteraceae, nebinovke, je okrasna enoletnica, zanimiva je za kombinacije z ostalimi balkonskimi rožami. To okrasno cvetlico lahko aprila sejemo na prosto, vendar je bolje, če jo vzgojimo v šotnih lončkih. V lončke jo sadimo od februarja naprej. Dimorfoteka ima cvetove bele, rumenkaste in marelične barve in so prelepe balkonske rože.

Cveti od konca junija in vse do konca septembra, cvetovi močno spominjajo na gazanije, ki spadajo v isto družino. Dimorfoteka zraste od 25 do 35 cm visoko, izvira iz Južne Afrike, zato to rožo pogosto imenujemo tudi južnoafriški ognjič. Rastlina ima cvetne peclje, zato je tudi odlična za rezanje.

Nasveti za oskrbo dimorfoterke

Dimorfoteka potrebuje enakomerno vlažno zemljo, vendar ne sme biti premokra. Zemlja mora biti prepustna, lahka in nekoliko peščena vrtna zemlja, takšna mora biti tudi, če jo gojimo v zabojčkih.  Če želimo, da rastlina čimprej zacveti, jo od začetka gojitve vsak dan pognojimo.

Rastlina ima rada sonce, sadimo jih po več skupaj, saj bodo cvetovi tako prišli bolj do izraza. Kombiniramo lahko tudi več različnih barv, kombiniramo jo lahko tudi z drugimi balkonskimi rastlinami.

Slak kot balkonski okras

Tribarvni slak, Convolvulus tricolor, Convolvulaceae, slakovke, je primeren za gojenje na vrtu, na balkonih ali terasah. Tribarvni slak je enoletnica, ki potrebuje za rast veliko sonca. Njegova prvotna domovina sta južna in severna Afrika. Cvetovi so različnih barv, beli, modri, rožnati in vijolični. Ta sorta slaka se ne vzpenja, pač pa raste pokončno, v višino zraste do 40 cm visoko. 

Slak moramo veliko zalivati, saj takoj oveni če ne dobi dovolj vode. Zelo lepo uspeva v balkonskih zabojčkih, za lepšo rast zemlji dodajamo organska gnojila. Ker ta sorta slaka ne potrebuje ogrodja za plezanje, ga lahko gojimo prosto na vrtu, lahko pa so te cvetlice tudi čudovite balkonske rože.

Potrebuje veliko sonca, vedno pa zabojčke umaknemo z vetra, zato so zanj primerne zavetne in sončne lege. Slak cveti od julija do septembra, cvetovi se odpirajo samo v sončnem vremenu.

Dalija v balkonskih koritih

Dalija, Dahlia, Asteraceae, spada v družino nebinovk. Dalije razvijejo izredno lepe cvetove, v veliko različnih barvah in oblikah in so tudi čudovite balkonske rože. Najmanjše dalije zrastejo samo do 25 cm visoko, največje pa vse do 2 metra. Za gojenje v zabojčkih izberemo manjše sorte in posadimo samo eno dalijo v vsako korito.

Dalije potrebujejo veliko vode, zato jih redno zalivamo, vendar pazimo voda ne zastaja, ker lahko pričnejo gniti gomolji. Dalije običajno sadimo na vrtu, vendar dobro uspevajo tudi v različnih posodah. Zemlja mora biti tako na vrtu kot v posodi bogata, z veliko vsebnostjo organskega gnojila. Mešanica zemlje za dalije na bo humozna in naj dobro zadržuje vlago.

Za saditev v balkonske zabojčke so primerne manjše sorte dalij,  včasih slišimo tudi ime mini dalije ali Top mix dalije. Gomolje posadimo maja, od srede maja lahko kupimo tudi sadike s popki. Dalije imajo rade sonce, če zabojčke postavimo v pol senco, bodo precej manj bogato cvetele.