Enodnevni družinski izleti po Sloveniji

Enodnevni družinski izleti po Sloveniji, Naš namig: Košenjak 1522 m. Za Košenjak je izhodišče običajno iz Dravograda, čeprav se lahko na ta 1522 visok hrib odpravimo tudi iz Bistriškega jarka ali iz Avstrijske strani iz Lavamünda (Labot).

Enodnevni družinski izleti po Sloveniji

Pripravila sem še druge ideje za izlet po Sloveniji, od Koroške se bomo odpravili na drug konec Slovenije in obiskali Kobariško zgodovinsko pot in turistične znamenitosti v okolici. Seveda bomo obiskali Kobariški muzej, kostnico v Kobaridu in znameniti slap Kozjak.

Stari grad – Traburg

Ko nas pot zanese v Dravograd, ali se odločimo za vzpon na Košenjak, je prav, da si ogledamo tudi nekaj zgodovine. Grad Traburg se je vzpenjal na vzpetini nad Dravogradom, prvič se ga v pisnih virih omenja že leta 1177. Ruševine gradu so bile leta 1997 razglašene za nepremični spomenik lokalnega pomena. Danes je od gradu, ki je bil prvič omenjen kot castrum Trachburk, ostalo samo nekaj ruševin in sicer so ostali ohranjeni eskarpni zidovi proti jugu in ena visoka stena na severni strani. 

Prvi lastnik gradu je bil fevdnik Ortlof Trušenjski, ki ga je postavil leta 1155. Zaradi gradnje gradu je nastlal spor s šentpavelskim samostanom, saj je bil grad postavljen brez soglasja. Kasneje so se vitezi Trušenjski s samostanom poravnali in ostali lastniki vse do izumrtja rodbine leta 1261. Kasneje so se lastniki menjavali, leta 1355 so lastniki postali Habsburžani, leta 1387 pa so ga kupili Celjski grofje.

Tudi ta rodbina je izumrla in takrat je grad prešel v deželno knežjo last. Vse do leta 1838 so se menjavali različni najemniki in lastniki, leta 1846 pa ga je zadnji lastnik David Sumreich opustil in grad je pričel razpadati. Zanimiva zgodovina gradu je vsekakor razlog, da obiščemo razvaline gradu, blizu pa je tudi Grajska bajta, kjer se lahko okrepčamo.

Košenjak – 1522 m

Najpogosteje obiskana pot je od cerkve Sveti Janez Krstnik na Ojstrici. Košenjak leži severno od Dravograda in reke Drave na meji z Avstrijo. To prelepi vrh je najvišji vrh dolgega in razgibanega pogorja Kozjak. V teh hribih so tudi kamenine drugačne in bolj stare kot drugje v Sloveniji. Oblike gora so bolj zaobljene in blage, drugačno pa je tudi rastlinstvo. Čudovita ideja za enodnevni izlet!

Do planinskega doma na Košenjaku, 884 m, se lahko pripeljemo tudi z avtom, najbolje pa je, če avto pustimo pri cerkvi Svetega Janeza Krstnika na Ojstrici in se peš odpravimo do planinskega doma in nato pot nadaljujemo do vrha Košenjaka. Kadar se na izlet odpravimo z otroci, je najbolj primeren čas od maja do oktobra, prelep pa je Košenjak tudi v zimskem času.

Izhodišče za Košenjak je običajno Dravograd, ki leži na nadmorski višini 390,4 metre. Dravograd ima eno najstarejših trgov v Sloveniji, saj se ga v starih listinah kot trg Traberch ali Traberg, omenja že leta 1185. 

Kako se bomo odpravili do vrha Košenjaka je seveda odvisno od naše fizične pripravljenosti. Na voljo imamo različne poti:

• Sveti Janez Krstnik na Ojstrici – Košenjak – 1 ura in 30 minut – lahka označena pot
• Dravograd – Košenjak – čez Goriški vrh – 3 ure – lahka označena pot
• Dravograd – Košenjak – čez Ojstrico – lahka označena pot
• Usek – Košenjak – 2 uri – lahka označena pot
• Koglereck – Košenjak – 1 ura – lahka označena pot
• Labot,Lavamünd – Košenjak – 4 ure – lahka označena pot
• Sveti Janez Krstnik na Ojstrici – Košenjak – mimo Svetega Urbana – 2 uri in 50 minut – lahka neoznačena steza
• Sveti Janez Krstnik na Ojstrici – Košenjak – mimo Bivaka Piramida – 2 uri – lahka označena pot
• Bistriški jarek  – Košenjak – mimo Bivaka Piramida – 4 ure in 45 minut – lahka označena pot
• Bistriški jarek (Glasbeni dom) – Košenjak – mimo Svetega  Urbana – 4 ure in 30 minut – lahka označena pot
• Bistriški jarek (MP Muta) – Košenjak- mimo Svetega Urbana – 4 ure in 35 minut – lahka označena pot
• Bistriški jarek (MP Muta) – Košenjak- mimo Bivaka Piramida – 4 ure in 50 minut – lahka označena pot

Pot na Košenjak od cerkve Svetega Janeza Krstnika na Ojstrici

Najprej se odpeljemo do Dravograda, kjer v središču sledimo oznaki za Ojstrico. Peljemo se 6,5 km in prispemo do cerkve Svetega Janeza Krstnika kjer na parkirišču pustimo avto. S parkirišča nadaljujemo pot po cesti in kmalu pridemo do križišča kjer so postavljene smerne table. Nadaljujemo naravnost proti domu na Košenjaku, ostro desno pelje cesta proti Svetemu Urbanu.

Mi nadaljujemo pot po cesti, ki se zložno vzpenja in kmalu nas privede v krajši pas gozda. Pot nadaljujemo po cesti in čez nekaj časa pridemo do križišča in zavijemo ostro desno proti planinskemu domu, cesta naravnost pelje do lovke koče. Kmalu prispemo do planinskega doma na Košenjaku. Za nadaljevanje poti proti vrhu Košenjaka, se vrnemo nekaj metrov nazaj do informativne table, kjer najdemo tudi vpisno skrinjica in tabla za Košenjak.

Pot nas proti vrhu pelje skozi gozd in se zmerno do strmo vzpenja skozi večinoma strnjen gozd. Čez nekaj časa se pot priključi širšemu kolovozu ki ga prečimo in nato sledimo markacijam ki nas usmerijo na široko pot. Precej široka pot se prečno vzpenja skozi smrekov gozd in nekoliko višje preide na večjo jaso. Na koncu te jase se nam z desne priključi pot od cerkvice Svetega Urbana, nekoliko naprej pa se priključi še pot iz Avstrije. Pot nadaljujemo po razmeroma zložni poti, ki nas že kmalu pripelje do vrha Košenjaka. Odlična ideja za izlet z otroki!

Kobariška zgodovinska pot

Kobariška zgodovinska pot je posebej zanimiva za otroke, saj na poti spoznavamo zgodovino Kobarida, poudarek je seveda na prvi svetovni vojni. Kobariška pot nas popelje v kraje v okolici Kobarida, kjer bomo si bomo podrobno ogledali kulturne, zgodovinske in naravne spomenike. Pot je izredno zanimiva in slikovita, zanimiva pa ni samo zaradi zgodovine prve svetovne vojne, pač pa tudi zaradi osupljivih naravnih biserov.

Večina poti je povezana z daljno in bližnjo zgodovino Kobarida, zato je smiselno da si najprej ogledamo Kobariški muzej. Za ogled muzeja so vzemimo malo več časa, saj je izredno lepo urejen.  Še preden se bomo podali na tematsko pot, si bomo lahko v slikah in razstavnih eksponatih, ogledali zanimivosti soške bitke in zgodovino Kobarida.  

Opis Kobariške tematske poti

Po ogledu Kobariškega muzeja, nas tematska pot usmeri na Gradič nad Kobaridom, kjer stoji kostnica. Kostnica je zadnji dom 7014 italijanskih vojakov, ki so padli v letih med 1915 in 1917. Po ogledu kostnice nas table usmerijo proti Tonovcovem gradu, ki je tudi najvišja točka tematske poti.

Na vzpetini nad Kobaridom so ohranjeni ostanki štirih zgodnjekrščanskih cerkva. Na tem mestu je bila v 5. in 6. stoletju naselbina, ki je bila v tistih časih med najpomembnejšimi v tem delu alpskega prostora. Toncov grad stoji na strateško pomembni legi, zato je bil zanimiv za vojsko tako v prvi svetovni vojni, kot tudi v drugi. 

Od Toncovega gradu nas tematska pot vodi strmo navzdol na levi breg reke Soče. Ta del poti je tudi najbolj slikovit, saj nas popelje do Malega in Velikega Kozjaka. Posebej izstopa Veliki slap Kozjak, ki se peni kar 15 metrov visoko. Slap je naravna znamenitost, do njega je urejena sprehajalna pot, ki je deloma urejena z mostički in nas pripelje do razgledne ploščadi. 

Potok Kozjak izvira v več povirnih krakih visoko pod Krnčico 2142 m in teče skozi več korit in pada v šestih slapovih. Na poti si lahko ogledamo dva slapova, Veliki Kozjak in nekoliko nižje, 8 metrov visok slap Mali Kozjak.

Priporočamo: Enodnevni družinski izleti po Sloveniji – Kobariška zgodovinska pot!

Kobariška zgodovinska pot je tematska krožna pot, dolga 5 km. Za celo pot bomo potrebovali od 4 do 5 ur, odvisno od tega koliko časa si bomo vzeli za ogled naravnih in zgodovinskih znamenitosti. Pot je označena kot srednje zahtevna pot, posebej na poti do slapov moramo biti bolj previdni. Celotna pot je označena s smerokazi in s tablami, kjer je na kratko opisana vsaka znamenitost posebej. Za obisk Kobariške zgodovinske poti je najbolj primeren čas od zgodnje pomladi in pozne jeseni. 

Tehniški muzej Slovenije Bistra

Enodnevni družinski izleti po Sloveniji – na veste kam na izlet z otroki? Tehniški muzej Slovenije lahko obiščemo tudi v slabem vremenu, saj je večina eksponatov razstavljenih v nekdanjem kartuzijanskem samostanu. Tehniški muzej je osrednji slovenski muzej, ki skrbi za ohranjanje tehniške kulturne dediščine.

V muzeju so na ogled stalne zbirke in občasne razstave, ki so namenjene predstavitvi in promociji dosežkov s področij znanosti in tehnike. Muzej se nahaja samo 20 km iz Ljubljane in nenadoma se znajdemo v idiličnem okolju, kjer so nekoč prebivali menihi. V muzeju si lahko ogledamo razstavljene predmete z naslednjih področij:

• Cestna vozila
• Kmetijstvo in ribištvo
• Vodni pogon
• Tiskarstvo in tekstil
• Slovenski lovski muzej
• Gozdarstvo in lesarstvo
• Elektrotehnika

Kratek sprehod po tehničnem muzeju Bistra

Če se na ogled odpravimo z majhnimi otroki, bodo navdušeni nad marsičem. Otroke privlači voda, zato jih bo navdušila že okolica nekdanjega samostana. Grad Bistra nas bo navdušil že preden se bomo podali po labirintu razstave. Okoli gradu je slikovit park in ribnik, v okolici pa je speljana gozdna učna pot. 

Tudi malo starejši obiskovalci ne bodo ostali ravnodušni, posebej nas pritegne zbirka Titovi avtomobili. Ogledamo si lahko Titov prestižen avto in si nekaj zgodovine ogledamo tudi v fotografiji. Razstavljenih je 15 avtomobilov, ki je v času svojega predsedovanja uporabljal Tito. To so prestižne limuzine, ki nam prikažejo visoko tehnično in zgodovinsko vrednost tistega časa, ki se ga malo starejši z nostalgijo spominjamo. Z veseljem si bomo ogledali Mercedes 540K, ki ga je Tito leta 1939 dobil v dar od hrvaškega notranjega ministrstva. Na ogled je še Titov Packard iz leta 1937, dragocena ZIS-a, ki ju je odbil v dar leta 1954 od Nikite Hruščov in še mnogi drugi dragoceni avtomobili. 

Na ogledu, ki nas vodi po labirintu razstave, si bomo lahko ogledali tudi bogato zbirko koles, furnirnico, kovačijo, vodno žago, mlin na vodni pogon, modele in makete slovenskih konstruktorjev in še mnogo, mnogo zanimivih predmetov. 

V slovenskem lovskem muzeju nas bo pozdravila trofeja medveda, ki je bil leta 1973 svetovni prvak. Ogledamo so lahko gozdne živali od risa, divje mačke, jelenjadi, ptičev in do čisto majhnih polhov. Poseben kotiček je dobil medved, saj mu je posvečen tudi otroški kotiček, kjer lahko tudi skupaj z medvedi sedejo v šolske klopi. 

Do Tehniškega muzeja Bistra pridemo po cesti iz Vrhnike. Pred muzejem je velik parkirni prostor, vstopnice kupimo na vhodu muzeja. Muzej je odprt v zimskem in pomladnem času: marec – maj in september – december od torka do petka od 8 do 17 ure, sobota, nedelja in prazniki od 9 do 19 ure. V poletnem času od junija do julija je muzej odprt vsak dan razen ponedeljka od 9 do 17 ure. Razstava muzeja je izredno obsežna, zato si za ogled vzemimo vsaj 2 uri časa. 

Resslov gaj na Jurjevem hribu – 109 m

Resslov gaj se vije na zahodnem delu Ankaranskega ali Miljskega polotoka, na Jurjevem hribu na nadmorski višini 109 metrov. Resslov gaj je zaščiteno gozdno območje, po gaju so uredili gozdno naravoslovno učno pot, ki nas popelje skozi mediteranski gozd ob slovenski obali. Gozd je posvečen Josefu Resslu in nam na kratki poti predstavi značilne grmovnice, zelišča in drevesa mediteranskega gozda.

Josef Ressl je bil češki gozdar, ki je pri nas uvajal napredno gozdarjenje in je pustil močan pečat gozdarstvu v Krakovskem in Trnovskem gozdu. Močno je prispeval tudi k načrtu za pogozdovanje Istre in Tržaško Goriškega krasa. 

Za bolj podrobno predstavitev si lahko ogledamo zgibanko, ki so jo pripravili na Zvezi društev inženirjev in tehnikov gozdarstva in lesarstva. Predstavili so nekaj rastlin, ki so značilne za te kraje: puhasti hrast, črni gaber, ruj, brnistra, jesenska vilovina in mali jesen. Gozdna učna pot po Resslovem gaju je nekaj posebnega, saj je edina gozdna pot, ki je speljana po avtohtonem mediteranskem gozdu na slovenski obali. 

Opis gozdno naravoslovne učne poti Resslov gaj

V Ankaranu nasproti vhoda v bolnišnico Valdoltra, zavijemo desno in se po ovinkasti cesti vzpnemo do vasi Barizoni.  Učno pot po Resslovem  gaju pričnemo ob lokalni cesti ki pelje iz vasi Barizoni proti zaselku Miloki. Pot je dolga približno 2 km, med potjo nas poučne table opominjajo na avtohtone gozdne vrste, spoznavamo pa tudi zgodovino izrabe gozda na tem območju in seveda tudi življenje in delo Josefa Ressla.

Ker je cesta, ob kateri je speljana učna pot, zaprta za promet, je najbolje da pustimo avto v Barizonih in gremo od tam naprej peš. Pot vodi proti zahodu in pri prvem odcepu zavije levo. Nadaljujemo po poti naprej in že takoj na začetku poti spoznavamo mediteranska drevesa in grmovnice. Ob poti so postavljene table, ki nas opozarjajo mimo katerih dreves se sprehajamo. 

Pot nas pelje naprej po južnem pobočju in kmalu pridemo do ograje, ki pot loči od površine, ki je namenjena raziskovanju gozda. To površino tudi prečkamo in pot nas pripelje do najbolj zahodne točke, to je križišče gozdnih poti s cesto. Vrnemo se lahko po isti poti, ali pa se podamo še do slemena Jurjevega hriba. Na južni strani Jurjevega hriba raste eden največjih sklenjenih oljčnih nasadov v slovenski Istri. 

Izhodišče za gozdno naravoslovno pot je v Ankaranu ob lokalni cesti Barizoni – Miloki. Pot je dolga 2 km in je označena kot krožna nezahtevna pot. Pot je označena s smerokazi, obiščemo jo lahko v vseh letnih časih in je tudi primerna za otroke. 

Naravni rezervat Krempa

Naravni rezervat Krempa je vključen v Borovško naravoslovno pot in je tudi njena osrednja točka. Rezervat je približno tri hektarje veliko travnato sedlo, ki je priljubljena izletniška točka. Na pomlad na sedlu zacvetijo narcise, to je njihovo najjužnejše rastišče v Sloveniji. Na sedlu je tudi križišče drugih planinskih poti, ki se spuščajo k slikoviti Kolpi.

Na vrhu nas pričaka tudi lep razgled na mogočni pragozd Krokar, ki je od leta 2017 tudi vpisan v UNSESCO seznam svetovne naravne dediščine. Krempa je gora visoka 944 metrov, ki se leži v osrednjem delu Borovške gore. To prelepo gorovje se dviga visoko nad Zgornje Kolpsko dolino. Na vrhu je vpisna knjiga in žig Kočevske planinske poti. 

Dostop do Krempe 944 m

Do Krempe, ki je del Kočevske planinske poti, pridemo po prijetni planinski poti, ki jo pričnemo v Borovcu pri Kočevski Reki na nadmorski višini 676 metrov. Pot nas najprej pelje mimo ostankov Kočevske vasi Inlauf, nato pa se skozi gozdno globel dvignemo na sedlo na višino 866 m. Sedlo je med vrhovoma Borovške gore, med Krokarjem 1122 m in Krempo 944 m.

Pot je izredno razgibana, od izhodišča iz Borovca do sedla Krempa, s spustom do Kolpe, bomo potrebovali nekaj več kot 3 ure. Če se želimo na poti spustiti do Kolpe, potem je dobro če si organiziramo prevoz, saj bomo drugače morali daleč nazaj v hrib do izhodišča. Priporočamo:Enodnevni družinski izleti po Sloveniji: Krempa!

Za pot od Borovca pri Kočevski reki na nadmorski višini 676 metrov in do Krempe 944 metrov, bomo potrebovali približno 1 uro. Pot je označena kot lahka označena pot.  Izlet podaljšamo lahko in se s sedla spustimo do vasi Bosljiva Loka, ki leži ob Kolpi na 262 metrov. Spustimo se za 600 metrov višinske razlike, kar precej popestri prelepo panoramsko pot. Panoramska pot poteka med Sušico in Mirtoviškim potokom, na poti prečimo še dva strma vrhova in sicer Kobila 710 metrov in Vršak 605 metrov. 

Soteska Vintgar

Do soteske Vintgar se pripeljemo najprej do Bleda in tam zavijemo skozi Spodnje Gorje do Podhoma. Zaradi epidemije je tudi obisk soteske malo spremenjen, običajno jo lahko obiščemo okoli Velike noči, zaradi varnosti obiskovalcev pa je režim odpiranja nekoliko spremenjen. Tudi smer ogleda je spremenjena in je samo enosmerna.

Pot ogleda začnemo v Podhomu in končamo pri slapu Šum, vračamo pa se po eni od povratnih poti. Za ogled soteske je potrebno plačati, vse informacije pa si lahko ogledamo na njihovi spletni strani: vintgar.si.

Soteska Vintgar je dolga 1600 metrov in do 250 metrov globoka, nahaja se na vzhodnem robu Triglavskega narodnega parka. Sotesko je izdolbla in oblikovala reka Radovna, to je prelepa gorska reka, ki se kot desni pritok izliva v reko Savo Dolinko. V Radovno se zbirajo vode s severnega dela Pokljuke in Mežakle, njeno povirje pa je v dolinah Krme in v Kotu. Vintgar je ozka tesen, ki jo krasijo strme in pogosto navpične stene. Najožji del soteske je širok samo nekaj metrov in se imenuje Pekel. Stene korit v soteski so visoke od 50 do 100 metrov, medtem ko so pobočja nad njimi visoka še dodatnih 100 metrov ali več.

Zanimivosti soteske Vintgar

Vintgar je kanjonska soteska, ki jo oblikuje deroča voda. Moč vode med vrtinčenjem in padanjem preko pragov v brzicah, ki jim pravimo tudi skakavci in v mnogih slapovih, v stenah in v skalnem dnu, ustvarja zanimive erozijske oblike. Na ogledu Vintgarja si lahko ogledamo zanimivo delo vode, občudujemo lahko erozijske lonce ali draslje, ter mnoge tolmune. Zanimive so tudi vdolbine, ki jih imenujemo tudi fasete. Zaradi vrtinčenja peska, grušča in manjših skal, je učinek vode še toliko večji. V zgornjem delu soteske lahko vidimo lep primerek erozijskih loncev, poznamo jih pod imenom Velika in Mala draslja.

Na območju soteske najdemo tudi prepustne karbonatne kamnine, zato se tu dogaja tudi kemična erozija. Zaradi tega se je v soteski izoblikovala celo podzemna jama. Soteska se končuje na prehodu na mehko oligocensko sivico, ki jo pokriva prod. Geološka meja soteske je prelep slap Šum. Slap Šum ima 13 metrov vodnega padca in kot tak velja za največji rečni slap v Sloveniji. Na poti skozi sotesko lahko občudujemo tudi Mali slap. Na koncu poti nas bo razveselil še pogled na 53 metrov dolg kamniti most bohinjske železnice. Most kar 33 metrov visoko prečka sotesko in je prava paša za oči. 

Blejski Vintgar je bil neznan vse do leta 1891, ko sta se skozi njo prvič prebila župan Gorij Jakob Žumer in fotograf, kartograf Benedikt Lergerporter. Že leta 1893 so zgradili več kot 500 mostov in galerij in s tem omogočili obisk soteske. Dela so bila izredno naporna in pogosto v kasnejših letih je voda uničila mostove in galerije. V najbolj izrazitem delu soteske lahko vidimo spominsko ploščo, ki je posvečena županu Žumru, po njem se imenuje tudi galerija. Priporočamo: Enodnevni družinski izleti po Sloveniji: Blejski Vintgar!

Rastlinstvo v soteski Vintgar

V soteski Vintgar uspevajo mnoge rastlinske vrste, ki niso običajne za to okolje. Te rastline rastejo v soteski zaradi specifičnih podnebnih in mikroreliefnih razmer. Seznam rastlin iz Vintgarja je že leta 1989 objavil Ivan Godec. 

Dostop do soteske Vintgar

Do soteske Vintgar se pripeljemo mimo Bleda in skozi Spodnje Gorje do Podhoma, kjer je vstop v sotesko.  Ogled bomo končali pri prelepem slapu Šum. Za celotno pot bomo potrebovali od od 2 do 3 ure, izlet je primeren za družine z otroki. če imamo manjše otroke, jih moramo na izpostavljenih mestih še posebej dobro varovati. Najprimernejši čas za obisk soteske je poletni čas, čeprav je soteska za obisk običajno odprta že od Velike noči naprej. Obisk soteske Vintgar je plačljiv, prav tako je potrebno za čas obiska plačati parkirnino. 

Krajinski park Sečoveljske soline

Sečoveljske soline so krajinski park, kjer lahko spoznamo pradavni način solinarjenja. Piranski solinarji so ta način pridobivanja soli že pred davnimi časi prevzeli od solinarjev z otoka Paga. Tradicionalno ročno pobiranje soli na solnih parcelah je posebnost kulturne dediščine sredozemske Slovenije. Z ročnim pobiranjem soli zagotavljajo razmere, ki ohranja pomembno naravno dediščino Sečoveljskih solin. Zgodovinarji nam vedo povedati, da so Soline stare več kot 700 let, lahko pa da so tudi starejše.

V Slovenski Isti so ohranjene samo še Sečoveljske soline in soline v Strunjanu, nekoč pa so sol pridobivali ob celotni morski obali. Leta 1989 so Sečoveljske soline zavarovali kot krajinski park in v njih se lahko izvajajo samo dejavnosti ki ne ogrožajo naravnega ravnotežja. Tako lahko v solinah pridobivajo samo sol in gojijo morske organizme. 

Zanimivosti Sečoveljskih solin

Sečoveljske soline se nahajajo na 650 ha, za obiskovalce solin je najbolj zanimiv opuščeni del Fontanigge. V tem delu solin si lahko ogledamo opuščene in porušene solinske hiše, obsežne travnike slanuš in veliko različnih ptic. Sečoveljske soline so tudi mokrišče, ki je zavarovano z UNESCO Ramsarsko konvencijo. Na tem ornitološko pomembnem območju gnezdi in občasno živi okoli 296 ptičjih vrst.

Zanimivo je tudi rastlinstvo, saj na tem območju uspeva 45 v Sloveniji ogroženih rastlinskih vrst, najbolj zanimiv je slanuš, halofiti. Slanuši ali halofiti so rastline iz družine metlikovk,Chenopodiaceae. Te rastline so se skozi stoletja prilagodile za življenje na slanih tleh. rastejo na robu solinskih bazenov in na brežinah solinskih kanalov. Prepoznamo jih po mesnatih steblih in mesnatih ter luskastih listih. V mesnatih listih so zaloge vode in solne žleze, skozi katere izločajo odvečno sol. Konec poletja halofiti zacvetijo z rdeče vijoličnimi cvetovi in solinski prostor odenejo v cvetoč vrt. 

Opis Solinarske poti na Sečoveljskih solinah

V Sečoveljskih solinah so urejene tri učno opazovalne poti. Najbolj obiskana je pot na Leri, kjer še vedno aktivno proizvajajo sol. Na to pot nas pospremi vodnik, ki nam razloži kako pridobivajo sol in zanimivosti o zgodovini solinarstva. Pot je urejena krožno, za celotno pot bomo potrebovali približno 1 uro.

Dve poti  sta urejeni po opuščenem delu solin, po Fontaniggah. Tudi tu je pot urejena krožno in nas pelje ob severnem bregu kanala Grande. Tudi to pot lahko opravimo v družbi vodnika, ki nam bo predstavil naravoslovne značilnosti solin. Na tej učni poti je poudarek na ornitoloških posebnostih, se pravi, da bomo spoznali mokrišče in ptice ki živijo in gnezdijo v njem. Za to krožno pot bomo potrebovali 1 uro in 30 minut.

Tretja pot nas vodi po makadamski cesti ob Dragonji vse do izliva. Ob kanalu Giassi se sprehodimo do Muzeja solinarstva. Ta pot je najdaljša in je enosmerna, po njej se lahko sprehajamo sami. za to pot bomo s povratkom vred potrebovali 2 uri. 

Priporočamo:Enodnevni družinski izleti po Sloveniji: Sečoveljske soline

Rastline v parku Sečoveljskih solin

Za slana tla so v solinah značilne slanuše. Slanuše (halofiti), kot imenujemo slanoljubne rastline, so predstavniki semenk in prenesejo velike koncentracije soli. Običajno jih najdemo ob izlivih rek in potokov v morje in v solinah, prav tako pa tudi v ozkem obalnem pasu, ki je pod vplivom pršca.

Vir: Krajinski park Sečoveljske soline

Dostop do Sečoveljskih solin

Do Sečoveljski solin pridemo iz smeri Portoroža do Sečovelj ali Seče. Do Lere nas pripelje strma, z granitnimi kockami tlakovan pot. Na magistralni cesti Lucija – mejni prehod Sečovlje, se v Seči na vrhu klanca pot odcepi desno. Ko pridemo do konca tlakovane ceste, pridemo tudi na križišče in tu že vidimo vhod v krajinski park Sečoveljske soline na mostu čez Jernejev kanal. Na vhodu je zapornica in urejeno parkirišče, od tu naprej nadaljujemo peš.

Dostop do Muzeja solinarstva poteka po makadamski cesti ob Dragonji, prečkati moramo mejno kontrolno točko na magistralni cesti, tik pred mostom Dragonja, na območju Fontanigge. Organiziran dostop do solin je tudi z morske strani, vendar samo za organizirane skupine: pristajalni pomol ob kanalu Giassi, dostop do območja Fontanigge in Muzeja solinarstva in  pristajalni pomol ob kanalu Grande, Drnica, dostop do območja Lere.

Bohorski slapovi

Pot štirih slapov pod Bohorjem je primerna za celodnevni izlet, na dolgi krožni poti si bom ogledali štiri lepe slapove: slap Bojanca, slap Pekel, slap Ubijavnik in slap Bojavnik. Krožno pot pričnemo v Jablancah, na sami poti pa se odločamo za krajšo ali daljšo pot. 

Bohor je približno 10 km dolg valovit greben v vzhodnem delu Posavskega hribovja. Osrednji vrh je Veliki Javornik 1023 metrov. Pot štirih slapov poteka po obsežnih pobočjih Bohorja, kjer so slapove ustvarili potoki ki se po tem hribovju stekajo proti Savi. Izhodišče za krožno pot je zaselek Jablance nad Senovim.

Do Jablance se pripeljemo od Senovega, kjer zavijemo proti vasi Srobotno in koči na Bohorju. Približno 4 km še nadaljujemo po tej cesti in na križišču zavijemo levo na strmo cesto proti Jablancam. Na sedlu pred vasjo lahko pustimo avto in nadaljujemo pot. Tu je tudi izhodišče za kočo na Bohorju in do Velikega Javornika. Tudi naša pot štirih slapov se prične tukaj.

Ob parkirišču je tabla, kjer si ogledamo kje poteka pot do slapov. Pot je speljana krožno, je dolga in pogosto tudi precej naporna, zato se na pot odpravimo samo dobro pripravljeni. 

Opis poti štirih slapov pod Bohorjem

Ko parkiramo pred Jablanco, takoj opazimo smerokaz za slap Bojanca. Pot nas pelje levo po ozki dolinci. Kmalu pridemo do Dobrovskega potoka, kjer spet zavijemo levo in pot nadaljujemo tesno ob strugi potoka. Potok večkrat prečkamo, pri tem iščemo primerne prehode, saj ni postavljenih brvi ali mostičkov.

Slap Bojanca

Preden se dolina razširi, nas pot vodi mimo manjše ribogojnice in nato naprej mimo kmetije in do sotočja Blanščice in Dobrovskega potoka. Tukaj prečkamo most in nadaljujemo desno proti kmetiji Požun, vendar ne gremo do kmetije, pač pa že prej zavijemo levo na gozdno pot ki je speljana ob Stranjskem potoku.

Tudi na tej poti večkrat prečimo potok, steza se prične rahlo vzpenjati in nekoliko višje moramo prečiti nekaj skalnih skokov. Dolina se prične zoževati v ozko sotesko in na koncu soteske pridemo do globokega tolmuna, kamor se zliva 15 metrov visok slap Bojanca. 

Slap Pekel

Od slapu Bojanca nas strma pot pelje po desni strani, tam kjer je najbolj strma so narejene lesene stopnice in pot je varovana z jeklenico. Dvignemo se na rob obsežnih travnikov in pot nas pripelje do kažipota, ki nas usmeri proti Peklu. Ozka pot se spusti v sotesko potoka Blanščica in po prečenju potoka pridemo do naslednjega kažipota. Mi se usmerimo levo proti slapu Pekel, zanimiv pa je tudi ogled Ajdnim pečem, kamor vodi desna pot.

Pot nas že po nekaj minutah pripelje do večstopenjskega slapu Pekel. Po ogledu slapu se odločimo kako bomo nadaljevali pot. Na izbiro imamo dve poti, ki nas bosta obe pripeljali do zaselka Pusta Ložica.  Prva pot nas vodi ob slapu navzgor in mimo ohranjene partizanske tiskarne in do ceste, kjer zavijemo proti Pustim Ložicam ali pa se vrnemo do prvega razpotja in sledimo kažipotu za Ajdne peči. 

Slap Ubijavnik

Pot štirih slapov se nadaljuje med travniki proti zaselku Puste Ložice. Že pred zaselkom se spustimo po cesti do ostrega desnega ovinka. Pri tem ovinku zavijemo levo v grapo Dobrovskega potoka proti slapu Ubijavnik. To pot lahko tudi skrajšamo in po prihodu iz vasi zavijemo levo na kolovoz, ki poteka malo nad cesto.

Tukaj bodimo pozorni, zavijemo desno proti grapi. Po tej poti smo že v nekaj minutah pri slapu Ubijavnik. Slap Ubijavnik je najmanjši med štirimi slapovi Bohorja. Preliva se čez štiri stopnje, ki jih prekinjajo tolmuni. Najvišji del slapu je visok 7 metrov in je poznan kot slap Ubijavnik.

Slap Bojavnik

Tudi pri  slapu Ubijavnik se moramo odločiti kako bomo nadaljevali našo pot proti zadnjemu slapu. Lahko se odločimo za vzpon do koče na Bohorju in nato spust do slapu Bojavnika ali pa se vrnemo na izhodišče v Jablanac in nadaljujemo pot z avtom. Če se odločimo da pot nadaljujemo proti koči na Bohorju, se naša pot pred slapom Ubijavnik strmo dvigne v desno in s pomočjo jeklenic se dvignemo po strmem levem pobočju grape.

Pridemo do gozdne ceste kjer pridemo do smerokaza, ki nas usmeri proti do koče na Bohorju. Pot je sprva zelo strma in  je speljana serpentinasto. Po dobro označeni poti pridemo do koče na Bohorju. Naša pot se nadaljuje po cesti, ki pelje iz Senovega do koče na Bohorju in se nato spusti proti Planini pri Sevnici. Mi zavijemo proti Senovem in pri večjem desnem odcepu nadaljujemo proti zaselku Plešivec. Nižje se spet vrnemo na cesto in kmalu desno opazimo kažipot za slap Bojavnik.

Krajša pot do slapu Bojavnik

Gozdna pot do Jablanc je orientacijsko zelo zahtevna, zato je bolje, da gremo do izhodišča po cesti in do slapu Bojavnik izberemo krajšo pot. Od slapu Ubijavnik se vrnemo do ceste na ostrem ovinku in zavijemo levo proti Jablancam. Lahko se pred slapom po stezi ob jeklenici vzpnemo do gozdne ceste in nato takoj zavijemo desno.

Malo višje pridemo do markirane poti, ki vodi iz Jablanc mimo zaselka Dobrova proti koči na Bohorju. S parkirišča Jablanca se zapeljemo v dolino do prvega križišča in zavijemo levo proti Bohorju. Ko opazimo smerokaz proti turistični kmetiji Hlastan, tudi že opazimo na levi plato, kjer parkiramo. Oznake nas usmerijo po strmini v grapo kjer zavijemo desno in po ozki stezi pridemo nad slap Bojavnik. Priporočamo:Enodnevni družinski izleti po Sloveniji; Pot štirih slapov pod Bohorjem!

Pohodna pot štirih slapov je orientacijsko precej zahtevna, saj je markiran in označen samo del poti. Gozdnato pogorje Bohorja v svojih strmih grapah skriva še mnoge manjše slapove, ki so prav tako slikoviti. Na pot se odpravimo dobro opremljeni, če nismo vešči orientacije, je bolje da se za obisk zadnjega slapu vrnemo do izhodišča in se pripeljemo do oznake za slap Bojavnik. Celotna krožna pot je dolga 18 km, skrajšana pa 12 km. Za celotno pot bomo potrebovali do 5 ur, pot je primerna za izkušene planince.

Pot je slabo označena, zato je orientacijsko precej zahtevna, usmerja nas samo nekaj smerokazov z napisi slapov, markacije so samo do koče na Bohorju in do vrha Bohorja. 

Koča na Bohorju – 896 m

Veliki Javornik 1023 m, je najvišji vrh Bohorja. Ko pridemo na vrh Javornika, se pred nami odpre neporaščen hrib, kjer je vpisna knjiga in žig, poleg pa stoji tudi kamen, ki označuje Geodetsko točko. Na samem vrhu ni razgleda po okoliških hribih, lahko pa se podamo čez travnik na rob planote, kjer se nam odpre lep razgled. V bližini vpisne skrinjice je tudi zanimiva lovska opazovalnica. Najbližja pot do Velikega Javornika pelje od Koče na Bohorju.

Koča na Bohorju stoji na nadmorski višini 896 metrov, spada k Posavskemu hribovju. Do koče se lahko pripeljemo tudi z avtom, ali pa se do nje podamo po eni izmed mnogih poti iz doline. Pri koči se odpre nekaj malega razgleda na jug in zahod, če želimo lepši razgled, se od koče povzpnemo nekoliko višje do Plešivca na Bohorju, ki se vzpenja nad kočo na 915 metrih.

Za lepši razgled se lahko od koče odpravimo tudi do Petrove skale, pod katero se nahaja manjše naravno okno. Od koče na Bohorju se lahko podamo na različne lažje ture na gore v okolici:

• Veliki Javornik – 1 ura
• Koprivnik – 30 minut
• Partizanska bolnica – 40 minut
• Grad Podsreda – 6 ur in 30 minut
• Skalica – 1 ura in 50 minut
• Senovo – čez Roštanj – 3 ura in 15 minut
• Lisca – 6 ur
• Jablance – 1 ura
• Planina – 2 uri

Veliki Javornik 1023 m – Bohor

Lahka označena pot, ki je primerna tudi za družine z otroki, nas od koče na Bohorju proti Velikem Javorniku, najprej pelje mimo Koprivnika. Od koče zavijemo najprej na široko cesto v smeri Lisca, Javornik in Koprivnik. Že po nekaj minutah hoje pridemo do razpotja, kjer zavijemo desno proti Koprivniku. Pot nas pelje po kolovozu, ki se najprej zmerno vzpne, če gremo na pot po dežju ali hitro na pomlad, lahko na tem kolovozu pričakujemo blato. Po krajšem vzponu se pot nekoliko spusti in se razširi v široko peš pot.

Čez nekaj časa pot spet postane bolj strma in po kratkem vzponu pridemo do vrha Koprivnika na Bohorju na nadmorski višini 984 metrov. Tukaj se lahko vpišemo v vpisno knjigo in dodamo žig v našo planinsko knjižico. Z vrha Koprivnika se pot nekoliko spusti in pridemo do križišča, kjer nas smerne table po cesti usmerijo proti Javorniku. Položna cesta se kmalu spremeni v slabšo pot, ki nas kmalu spet pripelje do razpotja.

Levo zavije pot na Lisco, ki ne gre mimo vrha Javornika. Mi nadaljujemo rahlo desno po poti, ki se vzpenja skozi gozd. Če gremo na izlet konec aprila ali v začetku maja, nas ovije vonj po česnu. Ob poti se namreč raztezajo celi travniki čemaža, ki ga prepoznamo po nezmotljivem vonju. Pot nas kmalu pripelje do vrha Velikega Javornika, kjer je prav tako skrinjica z vpisno knjigo in žig. Na vrhu je tudi kamen, ki označuje državno geodetsko točko. Primerno za enodnevni družinski izleti po Sloveniji, pot je lahka označena pot, ki je primerna tudi za otroke. 

Grad Rajhenburg

Grad Rajhenburg se dviga šestdeset metrov visoko nad sotočjem potoka Brestanica in reke Save. Grajsko stavbo je dal postaviti lastnik posesti salzburški nadškof Konrad in to med leti 1131 in 1147. Ostanke najstarejšega dela gradu, romanskega dela objekta, si še vedno lahko ogledamo, če obiščemo ta prelepi grad.

Grad in pripadajoče posestvo so stoletja upravljali ministeriali, ki so dobili ime po gradu – Rajhenburški. Bili so vplivna družina, ki je v 15. stoletju dosegla tudi viteški naziv. Ko je družina izumrla, so nasledniki grad počasi spreminjali in posodabljali. Leta 1881 so grad kupili menihi trapisti in ga preuredili v samostan, ki je deloval vse do leta 1941, ko so grad postal taborišče za za izgon Slovencev.

Leta 1947 je bil red trapistov razpuščen, grad pa nacionaliziran. V gradu so bile kasneje razne kazenske ustanove, od leta 1968 pa je grad postal muzej. Grad je danes v lasti občine Krško, ki ima v gradu na ogled stalne in občasne razstave, ki nas seznanjajo z zgodovino gradu. 

Stalne in občasne razstave na gradu Rajhenburg

Obiskovalci si lahko na gradu ogledajo razvoj grajske arhitekture od romantike, gotike in renesanse vse do sodobnosti. V gradu si lahko ogledamo tudi dve kapeli, romanska kapela iz 12 stoletja in gotska kapela iz 16 stoletja. Izredno zanimiv je renesančni bivalni del z razkošno dvorano, ki ga zaključuje soba z bogatimi freskami.

V gradu si lahko obiskovalci ogledajo tudi zgodovino delovanja menihov trapistov, staro grajsko pohištvo iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije. Grad Rajhenburg sodi med najpomembnejše spomenike srednjeveške grajske arhitekture v Sloveniji. Na gradu so dobila mesto tudi žlahtna odličja brestaniškega športnika Primoža Kozmusa, ogledamo pa si lahko tudi likovna dela akademskega slikarja Jožeta Ciuhe. 

Ne veste kam na izlet Savinjska? Naš namig za enodnevni izlet: ogled gradu Rajhenburg!

Babji zob – 1128 m

Ko se peljemo proti Bohinju skoraj ne moremo spregledati ostre skale ki se dviga iz skalnatega dela Jelovice nad Savo Bohinjsko. O nastanku Babjega zoba obstaja legenda, saj naj bi nastal po uroku stare babe, ki je zgrmela z Jelovice prek roba v globino in pri tem s čarovnijo spremenila teren na tem območju.

Ko si ogledujemo mogočen vrh se nam seveda porodi misel kako zlesti tja gor, vendar na samo skalo seveda ne bomo šli, pač pa se bomo povzpeli na razgledno točko na strmem robu Jelovške planote. Do babjega zoba lahko izberemo daljšo, precej strmo pot ki se prične na Kupljeniku,ali pa se odpeljemo do koče na Taležu in od tam nadaljujemo vzpon. 

Opis poti Kupljenik – Babji zob

Če smo se odločili za pristop od Kupljenika, potem se peljemo po cesti od Bleda proti Bohinju in kmalu za mostom čez Savo Bohinjko pod Bohinjsko Belo zavijemo levo proti vasi Kupljenik. Avto lahko pustimo pri blizu kažipota za Talež. Pot nas najprej pelje čez dvorišče kmetije in takoj za kmetijo bodimo pozorni na čebelnjak kjer nas tabla usmeri desno. Takoj se pričnemo strmo vzpenjati po precej ozki stezi in po približno 50 minutah prispemo na malce bolj urejeno pot.

Pri usmerjevalni tabli za lovsko kočo Talež zavijemo ostro desno navzgor in kmalu pridemo do roba planote. Tukaj nadaljujemo po bolj široki poti, Talež imamo na levi strani, mi pa nadaljujemo desno navzgor. Nadmorsko višino 1000 metrov dosežemo na Babi, pot nadaljujemo po široki in strmi poti. Tukaj je potrebno nekaj previdnosti, zato se raj držimo roba planote.

Kmalu nas pot pripelje do makadamske ceste in po njej nadaljujemo lahkotno hojo dokler ne pridemo do večjega travnika planine Prihod, kjer stoji lovska opazovalnica. Tukaj bomo na seniku opazili kažipot za Babji zob, pot nas popelje desno po markirani poti. Pot je speljana nekaj metrov levo od prepada, kljub temu je potrebna previdnost, zato se držimo steze in se ne približujmo prepadu. 

Steza se malce spusti in kmalu pridemo do odcepa s kažipotom pri planini Ricman in kmalu pridemo do razgledne točke, kjer je klopca. Tukaj je tudi vpisna skrinjica Babji zob, predvsem pa prelep razgled na Bled in Blejsko jezero, na Bohinjsko Belo in prelepe vrhove Julijskih Alp. Čudoviti enodnevni družinski izleti po Sloveniji! Priporočamo!

Sabotin – 609 m

Najboljši izleti po Sloveniji z družino so vsekakor tisti, ko izkoristimo koristno s prijetnim. To pomeni, da se na izlet odpravi cela družina, da se naužijemo svežega zraka in mogoče vmes naberemo še zdravilna zelišča. Če ne vemo kam na izlet z otroci, potem je naš namig: Sabotin! Sabotin je 609 metrov visok hrib nad Solkanom in Sočo.

Čeprav ni posebej visok, ga težko spregledamo, saj se njegove skalne strmine mogočno dvigajo nad Furlansko nižino. Obisk Sabotina je vsekakor najbolj zanimiv zaradi mnogih ostankov iz prve svetovne vojne. Najboljši obisk Sabotina je po severni strani in mogoče sestop po južni strani. 

Opis poti Solkan – Sabotin

Na Sabotin se lahko odpravimo v vseh letih časih, pot je označena kot nezahtevna, vendar moramo biti na severni strani nekoliko previdni. Za pot od Solkana do Sabotina bomo potrebovali približno 1 uro in 30 minut, za sestop nekoliko manj. Od doma na Sabotinu do vrha bomo potrebovali še 20 minut.

Izberemo lahko različne poti, poleg Severne in Južne poti lahko izberemo tudi Pot za koridorjem, ki vodi s podsabotinske ceste Solkan – Brda. Zanimiva je tudi Briška pot, ki pelje iz Vrhovelj in Podsabotinska pot, ki pelje iz Podsabotina. 

Danes se bomo odpravili po severno poti, naše izhodišče je Solkan. Na koncu Solkana je urejeno parkirišče, kjer pustimo avto. Najprej se odpravimo čez most na Soči in kmalu opazimo markacije za Severno pot na Sabotin. Spustimo se pod most in pot nas pelje ob prelepi Soči mino hidroelektrarne. Ko pridemo do oznake za Sabotin, se pot prične vzpenjati na vzhodno pobočje. Pobočje prečimo proti severu in kmalu se pot usmeri proti vrhu in se vije po strmem gozdnem pobočju. Kmalu pridemo do odcepa poti ki povezuje severno in  južno pot preko Svetega Valentina.

V zgornjem delu nas pričaka nekaj jeklenic, tik pod vrhom pa pa si lahko ogledamo kaverne. Tukaj nam bo prav prišla svetilka, saj bomo pot nadaljevali skozi rov in na zahodno stran. Ko pridemo iz rova, bomo na desni strani opazili Dom na Sabotinu, naša pot proti vrhu pa se nadaljuje levo. Pot nadaljujemo po razglednem grebenu in kmalu smo na vrhu. Vračamo se lahko po isti poti, ali pa izberemo Južno pot, ki nas bo prav tako pripeljala do izhodišča. Čudoviti enodnevni družinski izleti po Slovenji – nepozabni izlet na Sabotin!

 

Naš namig Enodnevni družinski izleti po Sloveniji: Košenjak

Ideje za izlet: Pohod na Košenjak: enodnevni družinski izleti po Sloveniji

https://youtu.be/cj780OWJj3s