Zelenjavni vrt

Zelenjavni vrt, kjer sami pridelamo ekološko neoporečno zelenjavo, je vse pogosteje želja mnogih Slovencev. Skoraj vsak lastnik hiše pri nas, si pred hišo uredi zelenjavni vrt, ali vsaj zeliščni vrt ali pa posadi grmovnice ali rože. Pri delu na vrtu se moramo vedno ravnati po vremenu in tudi po okolju kjer živimo.

S posegi v naravo vseeno poskušajmo narediti čim manj škode. To pomeni, da ne uporabljamo škodljivih škropiv, ekološki kompost pridelamo sami iz organskih odpadkov, ki nastanejo na vrtu in iz gospodinjskih odpadkov. Ekološki kompost bomo lahko porabili tudi za zasaditev zabojčkov za balkonske rože. Preden se lotimo prekopavanja zemlje za vrt, skrbno izberimo prostor kjer želimo gojiti vrtnine. Idealna lega za vrt je sončno mesto, kjer je odcedna zemlja, hkrati pa upoštevamo videz celotne parcele in morebitne sosede.

Kadar je naša parcela na zelo vetrovnem območju, okoli vrta zasadimo visoke žive meje, naši predniki so vrtove zavarovali tudi s kamnitimi ograjami. V ograjenih vrtovih je mikroklima nekoliko višja kot zunaj ograje ali žive meje in vrtnine bodo lepše uspevale. Vendar bodimo pri postavitvi ograde previdni, postaviti moramo delno prepustne ograde, da se lahko zrak v njih giblje. Prav tako mora pomladni mraz in zračna vlaga zapustiti ograjen vrt.

Ko na novo postavljamo vrt v okolju kjer so temperature nižje kot v drugih delih države, je smiselno da razmislimo tudi o zaščitenih prostorih za vzgojo rastlin. To so lahko tople grede, rastlinjaki, ter visoki ali nizki tuneli. Kljub temu se potrudimo, da na našem vrtu rastline rastejo čim bolj v sozvočju z naravo, ter v živi in zdravi zemlji. Takšno zemljo bomo dosegli z ekološkim načinom obdelave vrta. Vrtnin ne gnojimo z kemičnimi snovmi in tudi morebitne vrtne škodljivce preganjamo z domačimi, ekološkimi pripravki. Posebej previdni moramo biti, če bomo zelenjavo, ki jo bomo pridelali na svojem vrtu, uporabili za pripravo hrano za otroke ali za družinske člane, ki imajo oslabljen imunski sistem.

Kaj posaditi na vrt? Pri zasaditvi vrtnin se moramo prilagoditi okolju kjer živimo. V toplejših krajih lahko poleg osnovnih vrtnin zasadimo tudi paradižnik in papriko, v višje ležečih predelih pa se bomo morali zadovoljiti z bolj odporno zelenjavo. Povprečna slovenska družina ne potrebuje veliko za samooskrbo. Dovolj je, če bomo pridelali nekaj vrst solate, malo krompirja, kumare, korenček, peteršilj in kakšno stročnico, ki jo bomo uporabili pri pripravi domačih enolončnic in jedi na žlico.

Vrste zelenjave na vrtu

Na vrtu lahko sejemo in sadimo poljubno zelenjavo, vendar moramo upoštevati določena pravila. Slovenija ima zelo raznoliko vreme, zato se moramo predvsem prilagajati vremenskim razmeram. Poleg vremena na rast zelenjave vpliva tudi kakovost zemlje, količina padavin, sušna in deževna obdobja in seveda škodljivci na vrtu in rastlinske bolezni.

Mnogi obupajo nad svojim vrtom zaradi okoliščin, ki se jih verjetno da rešiti. Preden se lotimo podrobnega opisa rastlinskih bolezni in kako se na naraven način znebiti škodljivcev na vrtu, si oglejmo katere vrste zelenjave so primerne za gojenje v naših krajih.

Na vrtu moramo biti pozorni tudi na divje rastline, običajno jih imenujemo kar plevel. Mnoge divje rastline prištevamo tudi med zdravilna zelišča, ki jih običajno nabiramo na družinskih izletih v naravi. Na zelenjavnem vrtu, ki ima bogato zemljo, se bodo divje rastline hitro razvile. Preden jih populimo, jih opazujmo! Če na našem vrtu uspeva plevel, ki potrebuje za rast veliko kalija, potem bodo tudi naše rastline bujno uspevale. Nasprotno pa rast njivske preslice, regrata, pirnice in plazeče zlatica, kažejo na zbito in težko odcedno zemljo.

Solatnice

Prva asociacija ko pomislimo na zelenjavni vrt je solata. Sveža, hrustljava in polna vitaminov. Slovenci smo veliki ljubitelji solat in je pripravimo skoraj pri vsakem kosilu. Solata je najboljša sveža, pripravljena takoj ko jo odrežemo na vrtu. Ravno zaradi tega je tako zelo pomembno da gojimo svojo zelenjavo, saj je vsem solatnicam skupno to, da takoj ko jo odrežemo, izgubi vlažnost, hitro pa pade tudi vsebnost vitaminov in mineralov.

Solatnice pri nas delimo na dve sorti. Gojimo stare, preverjene sorte mehke solate, izredno priljubljena je endivija, radič pa je malo zapostavljen zaradi grenkega okusa. Jesenska in prva pomladna solata je motovilec, na koroškem mu rečejo repincl. Najboljša pomladna solata pa je seveda regrat, ki ga pripravimo s toplim krompirjem in trdo kuhanimi jajci. Na vrtu lahko gojimo tudi rukolo, užitni tolščak in še mnoge druge rastline, ki so pri nas manj poznane.

V zadnjih letih so tržišče preplavile razne nove sorte solat, kupimo lahko izredno veliko različnih semen. Z razvojem so ta semena bolj odporna, raje kalijo in solata je ravno tako dobra kot iz semen starih sort. Nove sorte solat imajo pogosto tudi krajšo rasno dobo. Botanično so si v sorodu radič endivija, regrat in solata. Rukola in različne azijske listnate rastline spadajo med križnice, kar je dobro vedeti, če bomo na našem vrtu kolobarili.

Solata

Solato lahko v rastlinjake sejemo že decembra in vse do marca. Če smo semena dali v lončke, potem jih presajamo od januarja do marca. Pomladne sorte solate, ki smo jih vzgojili v rastlinjaku, presajamo na prosto od konca marca do konca aprila.

Na prosti sejemo solato takrat, ko je zemlja tudi ponoči ogreta na 5 stopinj C. V sredini marca na prosto posejemo solato sorte berivka, v hladnejših krajih od marca naprej. Mlado berivko namenimo rezanju mladih listov ali celih manjših rastlin. Kadar berivko pregosto posejemo jo moramo redčiti. Izpuljene sadike, ki imajo močne korenine, presadimo za vzgojo glavnate solate.

Koristne učinkovine v zeleni solati

Solata vsebuje mnoge koristne učinkovine. V temno zeleni zelenjavi se nahaja največ klorofila. Osrednji atom v molekuli klorofila je magnezij, ki je med najpomembnejšimi elementi v našem organizmu. V 60 gramih zelene solate je veliko vitamina C, s to količino zadostimo 22% dnevne potrebe po tem vitaminu.

Zelena solata vsebuje pomembno folno kislino in vitamin B, ki ga telo potrebuje za presnovo beljakovin. Pomembna učinkovina v solati so tudi antioksidanti karotenoidi, za katere so znanstveniki ugotovili, da pomaga preprečevati starostno slepoto zaradi rumene pege.

Vrste zelen solate, ki jo lahko gojimo na našem zelenjavnem vrtu, vse sorte semen si lahko ogledate na spletni strani Semenarne:

Ledenka, Ljubljanska ledenka
Solata vegorka
Solata unicom, solata posavka
Belgijska endivija
Maslenka
Kodrolistan endivja
Endivija eskariol
Ledenka
Listna solata
Hrastolistna solata
Motovilec
Radič
Solata Dalmatinska ledenka
Solata berivka

Motovilec

Motovilec je poleg regrata, običajno prva pomladna solata. Ta okusna solata je zelo skromna zelenjava in ne potrebuje posebne nege. Motovilec lahko sejemo skupaj s prezimnim radičče, zato za setev ne potrebujemo posebne gredice. V Sloveniji imamo dve avtohtoni sorti, to sta ljubljanski motovilec in žličar, poznamo pa tudi mnoge domače sorte, ki so jih vzgojili slovenski vrtičkarji.

Motovilec vsebuje mnoge koristne učinkovine, pri isti količini solate in motovilca, ta precej prekaša solato. Vsebuje ogromne količine vitamina C, železo, kalcij in antioksidante karotenoide in celoten spekter vitamina B.

Kdaj sejemo motovilec, gnojenje in zalivanje

Motovilec lahko sejemo v jeseni in spomladi. V rastlinjaku ga sejemo spomladi v februarju in marcu, ter jeseni od sredine septembra do konca oktobra.

Na prosto sejemo motovilec marca in do sredine aprila, ter v jeseni od sredine avgusta do sredine oktobra. Motovilec vedno sejemo v vrste. S tem si prihranimo veliko nepotrebnega dela z vzdrževanjem posevka.

Motovilec je skromna rastlina in ne potrebuje dodatnega gnojenja.

Zalivamo ga samo v rastlinjaku in še to zelo malo. Na prostem motovilca ni potrebno dodatno zalivati. Ker je motovilec resnično skromen, ga lahko sejemo povsod, saj nima slabih sosedov na zelenjavnem vrtu.

Dobro se počuti v družbi radiča, dobri sosedje pa so še naslednji: bob, fižol, kitajski kapus, kumare, paprika, paradižnik, redkvica, jagode in sladka koruza.

Plodovke

Med plodovke na vrtu prištevamo dve botanični družini vrtnin, to so razhudniki in bučnice. Najbolj poznani razhudniki so paradižnik, paprika, jajčevci in tudi krompir. Mnogo vrtičkarjev ne ve da spada tudi krompir med razhudnike, zato tega ne upoštevajo pri kolobarjenju in mnoge plodovke zaradi tega ne uspevajo dobro. Med bučnice prištevamo vse buče in bučke, kumare, lubenice, melone in tudi čajoto.

Če želimo da naše plodovke na vrtu naredijo cvetove in se oplodijo, potrebujejo najnujnejše hranilo fosfor, previdni moramo biti pri dušiku, saj če ga je preveč, se cvetovi ne tvorijo, pač pa zraste samo bujna rastlina. Seveda pa za oploditev rastline potrebujejo pomoč čmrljev, os in čebel, zato nikar ne po vrtu ne škropimo s strupenimi škropivi.

Vse plodovke so veliki potrošniki kalija, zato jim ga moramo dodajati, posebej v sušnih in vročih poletjih. Vse plodovke potrebujejo toploto in sonce, zato jih sadimo na sončna in topla mesta. Vzgajamo jih iz sadik, tudi vse bučnice, sadike vzgojimo z koreninsko grudo.

Kumare

Kumare so prisotne že skoraj na vsakem zelenjavnem vrtu, največ jih porabimo za pripravo sočnih poletnih solat, gojimo jih pa tudi za vlaganje. Kumarice lahko sicer jemo celo leto, čeprav z zamrzovanjem in s kisanjem izgubijo veliko koristnih učinkovin.

V kumarah so vitamini skupine B, vitamin C, železo, kalij, predvsem pa vsebujejo veliko vode. Zaradi vsebnosti vode, so kumarice pogosto tudi spremljevalke shujševalnih diet, prav tako urejajo presnovo telesa in znižujejo raven holesterola.

Kdaj sejemo kumare, kako jih gnojimo in zalivamo?

Kumare neposredno na prosto sejemo takoj po prvem maju in vse do začetka avgusta. Za vzgojo sadik, kumare sejemo v lončke od aprila do julija, na prosto jih presajamo od maja do avgusta. Sadimo jih v medvrstne razdalje 1, 5 metra in v vrsti 0, 5 metra.

Kumare potrebujejo obilno gnojenje s hlevskim gnojem, še boljši je domač kompost. Za obilen pridelek dodamo enkrat tedensko listno gnojenje s kalcijem, občasno tudi z borom. Rastline krepimo tudi z domačimi pripravki in sicer z algami in razredčenim mlekom.

Kumare potrebujejo tudi veliko vode, če jih ne obilno zalivamo ne bodo rasle, plodovi bodo odpadali in bodo grenkega okusa. Zalivamo jih s kapljičnim sistemom, globoko in redno.

Dobri sosedje: rdeča pesa, por, česen, ognjič, koper, kumina, bazilika, sončnice, zelje, zelena, komarček, solata, peteršilj, motovilec, kolerabica, grah, fižol, drobnjak, čebula, bob, sladka koruza.

Slabi sosedje: krompir, melone, lubenice, bučke, redkvice in črna redkev.

Korenovke

Korenovke so vrtnine, ki jih na zelenjavnem vrtu gojimo z namenom, da uporabimo podzemni del rastline, to je glavni koren ali odebeljena korenina. V času, ko se je večina zelenjave pridelala doma, je bila ta zelenjava pomemben del prehrane. Vse korenovke so preproste za skladiščenje, lahko pa jih tudi vlagamo za ozimnico ali kisamo. Ta zelenjava je tudi preprosta za gojenje, saj jo razne vremenske nevšečnosti, kot so toča ali hudi nalivi, se prizadenejo tako hudo, kot na primer krhko solato. Korenovk, posebej korenčka, ne gnojimo neposredno s hlevskim gnojem.

Če bomo korenovke pognojili s hlevskim gnojem, ki ni dobro preperel, se lahko zgodi, da se bodo koreni cepili. Namesto da bi zrasel en zdrav koren, se ta razcepi na več manjših. Zaradi tega korenovke gnojimo z dobro preperelim domačim kompostom, ali pa jih pognojimo s kupljenim organskim gnojilom. Korenovke ki jih najpogosteje gojimo na naših zelenjavnih vrtovih: Korenček, peteršilj, rdeča pesa, zelena, črni koren, pastinak in še mnoge druge.

Korenje

Korenček ali navadno korenje je med najbolj poznanimi in tudi med najpogosteje uporabljenimi korenovkami. Korenje je v naši prehrani zelo pomembno, saj predstavlja izredno pomemben vir beta karotena, ki je poznan antioksidant. Beta karoten se v telesu pretvori tudi v vitamin A. Če dnevno pojemo 70 gramov svežega korenja, dobi naše telo skoraj dvakratno dnevno potrebo po vitaminu A.

Antioksidanti, tudi beta karoten, so močni borci proti prostim radikalom, ki v organizmu povzročajo velike težave. Če korenček kuhamo, izgubimo 75% beta karotena, zato je bolje, da ga uživamo svežega. Za boljši izkoristek beta karotena, korenček pripravimo z nekaj maščobe. V korenčku se nahaja tudi velika količina vitamina B6, ki je pomemben za delovanje možganov in vlaknine za zdrav prebavni sistem.

Kdaj sejemo korenje,kako ga zalivamo in gnojimo?

Korenje sejemo na prosto od druge polovice aprila do konca julija, lahko pa ga sejemo tudi v neogrevane rastlinjake septembra ali oktobra. Na gredicah naj bo medvrstna razdalja od 30 do 40 cm, v vrsti pa razdalja 1 cm. Pri setvi korenčka je zelo pomembna globina setve, saj najbolje kali na rahli svetlobi. Zato semena ne zakopljemo globoko v zemljo, ampak ga z njo samo rahlo pokrijemo.

Korenčka ne gnojimo s hlevskim gnojem, pri sejanju upoštevamo kolobarjenje in ga sejemo v zemljo, ki je bila gnojena za krompir ali kapusnice. Za gnojenje strokovnjaki priporočajo domač kompost in sicer približno 2 litra na kvadratni meter.

Korenje namakamo enkrat tedensko, do globine približno 40 cm. Lahko zalivamo tudi liste, vendar samo zjutraj ali zvečer z nekoliko ogreto vodo.

Dobri sosedje korenčka: čebula, blitva, črna redkev, drobnjak, kreša, radič, redkvica, koper, gorjušica, paradižnik, ognjič, majaron, solata, posebej berivka. Slabi sosedje korenčka so pastinak in peteršilj.

Kako skladiščimo korenček?

Ko je čas za spravilo korenčka, nikar ne čakajmo da se listi posušijo. Če bomo korenček pobrali, ko so listi že suhi, bodo koreni oleseneli in tudi manj sladki. Ko ga poberemo, ga zakopljemo v pesek in hranimo v hladni in vlažni kleti. V krajih z bolj milim podnebjem, korenček pustijo kar na gredicah. V tem primeru v jeseni odstranimo listje, vrste, kjer raste korenje, pa označimo, da bomo vedeli kje raste.

Ko padejo temperature pod ničlo, gredico s korenjem pokrijemo z debelo plastjo listja ali slame. Če bomo korenje pred mrazom zaščitili s vsaj 30 cm zaščite, ga bomo lahko celo zimo po potrebi izkopavali. Ko pa se pomladi otopli, ga hitro porabimo, saj bo drugače šel v cvet.

Čebulnice

Čebulnice so na zelenjavnem vrtu nepogrešljive, so najpomembnejša zelenjava, ki se za prehrano prideluje že stoletja. Čebulnice imajo izrazito aromo, zato so priljubljene in seveda nepogrešljive v kuhinji. V prehrani lahko uporabimo mlade rastline, posebej liste ali steblo, ali pa v jeseni spravimo pridelek in uporabljamo dozorele čebulnice.

Mnoge čebulnice so naraven antibiotik, v zeliščarstvu sta posebej priljubljena česen in čebula. Čebulnice, ki ne smejo manjkati na zelenjavnem vrtu: česen, čebula, por in drobnjak.

Česen

Česen, Allium sativum, izvira iz stepskih pokrajin osrednje Azije, od tam so ga najprej zanesli na Bližnji vzhod. Vsak zelenjavni vrt ima običajno tudi gredico česna, ki ga razmnožujemo s sajenjem strokov. Najbolje uspeva na rodovitnih, vlažnih tleh in na sončnih rastiščih. Kot trajnica ali dvoletnica je odporen proti mrazu in lahko zunaj preživi tudi dolgotrajno zmrzal. Glavice česna je treba pobrati, ko začnejo listi veneti in se povešati. Izpulimo cele rastline in jih obesimo v senco, da se posušijo. Med sušenjem se prej mehki ovoj okrog strokov spremeni v suho kožico, vonj in okus strokov pa se okrepita.

Surovi, osušeni česnovi stroki so pikantni in pekoči, medtem ko ima mlad še vlažen česen precej bolj mil okus. Ko prerežemo surove stroke, nastane žveplova spojina alicin, ki daj česnu značilen vonj. Med kuhanjem alicin razpade v druge žveplove spojine, ki imajo šibkejši vonj.

Suhe česnove stroke najlažje oluščimo, če jih rahlo stremo s ploskim delom rezila velikega kuhinjskega noža. Olupljen česen lahko stremo v možnarju ali terilnici. S česnom dopolnjujemo okuse različnih jedi. Počasi kuhani celi stroki imajo bogat in orehast okus, narezani pa so pikantnejši in bolj pekoči, tudi če so kuhani. Česen se prilega skoraj k vsem pikantnim jedem, prav tako se dobro dopolnjuje z večino zelišč in začimb.

Gomoljnice

Stročnice

Stročnice so pomembna zelenjava na zelenjavnem vrtu, za naše prednike so bile pogosto edini vir beljakovin. Zrna stročnic se brez težav skladiščijo, zato so pogosto na jedilnikih tudi v zimskem času. Prav tako so stročnice pomemben del prehrane vegetarijancev, saj ne dobijo beljakovin iz mesa.

Za vzgojo stročnic uporabljamo čim manj škropiv in mineralnih hranil. Mnoge stročnice, ki izhajajo iz daljnih krajev, moramo ob setvi okužiti s primernimi bakterijami, predvsem če želimo gojiti sojo.

Leča

Leča, čičerika in bob so bile ene izmed prvih gojenih stročnic. Naši predniki so lečo poznali in uživali veliko pred fižolom. Pri leči uživamo suha zrna in tudi kalčke leče. Leča vsebuje veliko beljakovin, ogljikovih hidratov, vitamine skupine B, ter minerala železo in fosfor.

Poznamo več sort leče, zelo priljubljena je rdeča leča in rumena leča. To sorto leče kuhamo približno 20 minut, pogosto razpadejo v pire. Zaradi tega so te sorte posebej priljubljene za zgoščevanje omak in juh. Poznamo tudi rjavo in zeleno lečo, te sorte pri kuhanju obdržijo obliko in jih uporabljamo podobno kot zrna fižola ali graha.

Kdaj sejemo lečo, kako jo gnojimo in zalivamo?

Lečo sejemo v drugi polovici aprila v medvrstne razdalje od 20 do 40 cm, v vrsti v razdalji 3 cm. V času kaljenja potrebuje leča nekoliko več toplote, kasneje pa dobro prenaša mraz in tudi sušo. Več vode potrebuje v času cvetenja, vendar pa ne prenaša zastajanje vode, zato jo sejemo v dobro odcedna tla.

Leča je nezahtevna rastlina, gnojimo jo z domačim kompostom, približno 2 litra na kvadratni meter.

Dobri sosedje leče: kapusnice, krompir, šparglji in sladka koruza. Slabi sosedje: šalotka, česen, por in čebula.

Špinačnice

Kapusnice

Pod imenom kapusnice poznamo veliko paleto rastlin. Kapusnice in različne sorodne rastline, so bile mnoge stoletja glavna prehrana ljudi. Za vse sorte kapusnic je značilna visoka prehranska vrednost, saj so vir mnogih mineralov in vitaminov, predvsem vsebujejo veliko antioksidantov. Ta vrsta zelenjave je pomemben del dietne prehrane, posebej je nepogrešljiva pri shujševalnih dietah.

Pri vzgoji kapusnic na zelenjavnem vrtu je zelo pomembno, da jih vedno sejemo in sadimo na drugo mesto. Pri kolobarjenju jih na isto mesto sejemo šele na vsaka štiri leta. Gojimo v hladnih letnih časih, se pravi zgodaj na pomlad, pozno v jeseni, nekatere pa celo pozimi.

Občutljive so na kemične reakcije zemlje in če ima zemlja na našem vrtu pH nižji od 6, bodo vse kapusnice slabo srkala hranila iz zemlje. Slabo bodo uspevale tudi v zemlji, ki ima pH nad 7. V takšni zemlji primanjkuje mikro in makro hranil in v bazični zemlji se korenine kapusnic ne bodo dobro razvijale. Vse kapusnice, posebej zelje, ki ga damo kisati, je zelo pomembno za prehrano v zimskem času, saj krepijo imunski sistem in nas branijo pred virusi prehlada in gripe.

Redkvica in redkev

Redkvica in redkev sta stari vrtnini, botanično sta si zelo podobni, s tem da je redkvica manjša in hitreje raste. Žal je črna redkev prešla v pozabo, kar moramo hitro spremeniti in na svojem vrtu pridelati črno redkev in rdečo redkvico. Redkvica, kakor tudi črna redkev, vsebujeta mnoge koristen učinkovine.

V teh rahlo pekočih rastlinah najdemo naslednje učinkovine: rudnine, železo, silicij, selen, vitamine in mnoge antioksidante. Zdravilne učinkovine so tudi v listih redkvice in črne redkve, zato jih lahko dodajamo napitkom za krepitev imunskega sistema in za razstrupljanje jeter.

Sok črne redkve pripravimo za lajšanje prehlada in gripe. Črno redkev prerežemo, izdolbemo meso in v luknjo damo veliko žlico medu. Ko se v jamici naredi sok, ga pijemo za lajšanje težav, ki jih povzročajo virusi.

Setev, gnojenje in zalivanje redkvice in črne redkve

Redkvico sejemo v rastlinjaku januarja in marca. Na prosto jo sejemo marca in aprila, setev ponovimo na jesen in sicer od konca avgusta do septembra. V rastlinjak lahko rdečo redkvico sejemo tudi še oktobra. Pri sejanju redkvice upoštevamo 20 cm medvrstne razdalje.

Črno redkev sejemo na prosto od začetka julija do sredine avgusta. Redkvice posebej ne gnojimo, za redkev pa je dovolj, če je pognojena zemlja za sosednje rastline. Redkvice običajno ni potrebno zalivati, saj rastejo v bolj hladnem obdobju, ko je v že dovolj vlage in jutranje rose. Redkev namakamo v obdobju suše, saj lahko pomanjkanje vlage povzroči pokanje korenov in olesenele korenine.

Dobri sosedje rdeče redkvice in redkve: vse vrste solate, korenček, bučke, melone, paradižnik, rdeča pesa, špinača, peteršilj, blitva, fižol, grah, kreša, žametnice in ognjič.

Slabi sosedje redkvice in črne redkve:vse druge kapusnice, ožepek, kumare in čebula.

Zelišča in začimbe na vrtu

Na zelenjavnem vrtu lahko gojimo tudi zelišča in začimbe, ki jih uporabljamo za začinjanje raznih jedi ali pa jih uporabimo v zdravilne namene. Na vrtu je nepogrešljiv peteršilj, zelena, drobnjak, luštrek, melisa, poprova meta, ožepek in še mnoga druge dišavnice. Običajno so začimbe trajnice, a se tudi med njimi najdemo takšne, ki jih moramo vsako leto na novo zasaditi.

Pehtran

Pehtran, Artemisia dracunculus, ali tudi navadni pehtran, na zeliščnem vrtu razmnožujemo s potaknjenci ali pa spomladi z deljenjem krhkih belih korenik. Priporočljivo je, da korenine razdelimo vsaka tri leta, da se rastline pomladijo in ohranijo prijeten okus. Poznamo več vrst pehtrana, krepkeje rastoči ruski pehtran se razmnožuje tudi s semeni. Pehtran potrebuje rodovitna in suha tla, rad ima tudi veliko sonca. Dokler se rastlina ne dobro ukorenini, jo moramo zaščiti pred zmrzaljo.

Listi pehtrana so sladkobno aromatični s pridihom po boru, janežu in sladkem korenu. Ima močan, a vseeno prefinjen okus, ki nekoliko spominja na pikantni janež in baziliko, na koncu ima sladkast priokus. Med dolgim kuhanjem se vonj pehtrana skoraj popolnoma razblini, medtem ko se okus dobro obdrži.

Pehtran je v nekaterih Evropskih kuhinjah nepogrešljivo zelišče, izboljša okus ribjih in jajčnih jedi. Dobro se poda k perutnini, v zmernih količinah ga lahko dodamo k solati, ali v marinado za meso in divjačino. Prilega se k artičokam, belušem, bučkam, jajcem, krompirju, paradižniku in morskim sadežem. V Sloveniji je prav gotovo najbolj poznana pehtranova potica, ki je tradicionalna slovenska jed.

Druge vrtnine na zelenjavnem vrtu

Poleg dobro poznanih vrtnin, ki jih sejemo in sadimo na vrtu, pa lahko posadimo tudi malo bolj eksotične ali manj poznane vrtnine. Sem prištevamo tudi šparglje ali beluše, sladko koruzo, kardij, artičoka, hren, rabarbara, anadska jagoda, okra, vrtna kreša, kalčki in še mnoge druge vrtnine.

Šparglji

Špargelj ali asaparagus je trajnica, ki je k nam prišla iz Azije. Divji šparglji rastejo na primorskem, lahko pa jih gojimo tudi na zelenjavnem vrtu. Pogosto uporabljamo tudi ime beluši, vendar je to ime v uporabi samo za poseben način vzgoje, ko poganjke spomladi pokrivamo in belimo. Poznamo več načinov pridelave špargljev, pridelamo lahko beljene poganjke in bel špargelj, ali pa zelene šparglje. S šparglji imamo na vrtu največ dela ko jih prvič zasadimo in nato še dve leti. Kasneje z njimi ni več veliko dela. Šparglje vzgajamo iz semen, vendar so najboljši rodni hibridi, čeprav običajno kupimo sadike.

V prehrani uživamo mlade poganjke, ki spomladi poženejo iz podzemnih odebelelih korenin, ki jim pravimo rizmi. V beljenih špargljih je manj koristnih učinkovin in so tudi bolj zahtevni za vzgajanje. Zaradi tega se večina vrtičkarjev odloča za vzgojo zelenih špargljev.

Zeleni šparglji vsebujejo veliko vitaminov skupine B, vitamin C in E. Kdor je pojedel že veliko špargljev, dobro ve, da dajo šparglji našemu urinu poseben vonj. Za ta vonj je odgovoren alkaloid aspargin. V špargljih je tudi eterično olje, ki deluje razkužilno in rudnine kositer, silicij in molibden. So odličen vir vlaknin, vsebuje pa tudi krom, ki ga telo potrebuje za normalno presnovo ogljikovih hidratov in maščob.

Navodila za sajenje špargljev

Za sadike v lončke sejemo šparglje aprila, maja in junija, sadike presajamo naslednje leto aprila. Prvi pridelek nas razveseli po treh letih, pobiramo jih aprila, maja in junija. Šparglje sadimo v medvrsten razdalje od 1,5 m do 2,5 metra in v vrsti od 30 do 40 cm. Preden nasadimo šparglje, tla globoko prekopljemo in obogatimo s hlevskim gnojem. Preden nasadimo šparglje, moramo zemljo dobro očistiti trajnih plevelov. Pri saditvi moramo biti pozorni na smer rasti novih poganjkov. Koreninski sistem špargljev se razvija levo in desno in če jih bomo posadili tako, da sili smer rasti v prostor med vrstami, bomo imeli kasneje težave pri obdelavi.

Prvo leto po sajenju ne smemo rezati prvih poganjkov, pustiti moramo da se rastlina okrepi. Tudi drugo leto poganjkov še ne režemo, šele v tretjem letu rasti poganjke režemo največ štiri tedne. Prva tri leta lahko v vrstah med šparglji pridelujemo solato, paradižnik ali nizek fižol. Pozimi lahko pri odraslem nasadu zastremo tla s špinačo ali motovilcem.

Uporabimo 4 litre hlevskega gnoja na kvadratni meter. V jeseni nasad špargljev zavarujemo z domačim kompostom, na pomlad ga zakopljemo v tla. Čez poletje šparglje večkrat zalijemo z prevretkom koprive. Šparglje zalivamo samo prvo leto po presajanju, kasneje zalivanje ni nujno potrebno.

Dobri sosedje špargljev: kapucinke, ognjič, tagetes, bazilika, špinača, motovilec, peteršilj, paprika, kolerabica, grah, fižol in bob.

Slabi sosedje špargljev: šalotka, česen, čebula in meta.

V začetku aprila lahko pričnemo rezati mlade poganjke špargljev. Beljenje šparglje gojimo tako, da zgodaj spomladi nad nasadom naredimo 20 cm visoke grebene. Površino zgladimo, da bomo lažje opazili ko bodo poganjki poskušali prebiti zemljo. Ko poganjek pokuka na dan, ga lahko odrežemo. V odraslem nasadu lahko poganjke režemo do 10 tednov.

Špargelj je najboljši svež, kasneje oleseni, zato je najbolje, da jih nabiramo sproti. Takoj po rezanju jih namočimo v mrzlo vodo kjer se bodo ohranili tudi cel teden. Za nekaj ur lahko šparglje hranimo v hladilniku, tako da jih zavijemo v vlažno krpo. Šparglje pred kuhanjem olupimo, razen mladih in svežih poganjkov. Presežek špargljev lahko vlagamo v slanico ali kis.

Zelenjavni vrt po mesecih

Pri obdelavi zelenjavnega vrta bomo še najbolje opazili minevanje in menjavanje letnih časov. Na vrtu je ves čas delo, vendar moramo nekatera opravila opraviti točno določen čas. Čeprav vrt v zimskih mesecih počiva, lahko v zimi brez snega marsikaj postorimo. Največ dela je na vrtu spomladi in na jesen, ko poberemo pridelke. Vendar nam lahko tudi vroči poletni meseci zagodejo, saj je lahko na vrtu suša ali pa nas preseneti preveč dežja. Delo na vrtu mora ves čas potekati v sozvočju z naravo, ničesar ne bomo dosegli s silo.

Opravila na vrtu v januarju

Zima je čas počitka za vrt in za vrtičkarje. V januarju narava počiva in zato moramo vrt pustiti čim bolj pri miru, tudi gibljemo se ne preveč po vrtu. Kadar je snežna odeja še posebej visoka, poskrbimo za drobne prebivalce našega vrta. Postavimo ptičjo hranilnico in ptičem nastavimo semena in vodo. Ptiči nam bodo skrb povrnili v poletnih mesecih, ko bodo na vrtu polovili škodljive žuželke, polže in celo bramorje.

Kadar pa nas ni razveselil sneg, lahko v suhi zimi na vrtu tudi kaj poberemo. če smo bili pridni v jeseni, lahko januarja na vrtu pobiramo motovilec in prezimni radič. Če smo bili spretni pri gojenju, imamo lahko januarja na vrtu tudi brstični in kodrolistni ohrovt. Januar je čas, ko naredimo načrt za novo vrtičkarsko sezono. Po posvetu z drugimi družinskimi člani si zapišimo katero zelenjavo bi radi zasadili v tem letu. K sodelovanju pritegnimo tudi otroke, saj če bodo lahko odločali kaj bomo sadili, bodo kasneje tudi brez godrnjanja pomagali pri vrtnih opravilih.

Ko naredimo seznam vrst in sort zelenjave, ki jo želimo zasaditi, pregledamo stare zaloge semen. Pri semenih za katere nismo prepričani ali bodo še kalile, naredimo preprost kalilni test. Če želimo imeti tudi v januarju svežo zelenjavo, lahko imamo na okenski polici zabojčke, v katerih postopoma sejemo vodno krešo ali rukolo.

Vrtičkarji, ki pa so ponosni lastniki rastlinjaka, pa tudi v januarju nimajo počitka. Januar je čas, ko lahko v rastlinjakih posejemo že prve vrtnine. zeleno, jajčevce, ter večino začimb in zelišč. Ko sejemo začimbe, bodimo pozorni, saj večina začimbnic kali na svetlem, zato jih ob setvi samo rahlo pritisnemo ob zemljo in jih ne prekrivamo.

Zelenjavni vrt v februarju

Februar je lahko v Sloveniji čisto zimski mesec, pogosto pa je čisto pomladni. Temu bomo prilagodili tudi opravila na vrtu. Če je na vrtu še sneg in narava še počiva, potem bomo pustili vrt še naprej počivati. Kadar pa se je na našem vrtu razbohotila pomlad, potem pa nas čaka že kar nekaj dela. Februar je čas, ko damo na analizo zemljo iz vrta, seveda če je to naša želja. Analiza zemlje se dela vsakih pet let, vzorec vzamemo na 15 mestih po celem vrtu ali po sadovnjaku.

V februarju naredimo podroben načrt, kaj bomo sejali in sadili na vrtu. Januarja smo pregledali semena in izločili smo semena ki verjetno ne bi vzkalila. Če smo se odločili kaj želimo vzgajati na zelenjavnem vrtu v tem letu, lahko načrt tudi narišemo. Pri načrtu moramo upoštevati kje bomo gnojili s hlevskim gnojem, kako bomo kolobarili in upoštevati moramo tudi potrebe posameznih vrtnin.

V rastlinjakih ali zimskih vrtovih, februarja sejemo prvo zelenjavo, začimbe in zelišča. V rastlinjaku lahko februarja posejemo prvo solato, listnati peteršilj, drobnjak, čebulo, kolerabico, cvetačo in celo endivijo. V posebne setvene plošče posejemo papriko, paradižnik, jajčevec, bučke, melone, lubenice in kumare. Vso to zelenjavo bomo kasneje pikirali.

Delo v februarju v rastlinjaku in v topli gredi

V tem času v rastlinjaku sejemo tudi zelišča: majaron, baziliko, kamilice, šetraj, ognjič, kapucinko in še mnoge druge zdravilne cvetlice. Pozorni smo pri setvi ognjiča, kamilice in majarona, pri setvi jih ne pokrivamo z zemljo, saj za kalitev potrebujejo svetlobo. Februarja damo kaliti tudi zgodnji krompir in sicer v svetel prostor pri temperaturi do 15 stopinj C.

Februarja pripravimo toplo gredo, najprej jo izpraznimo in nato vanjo navozimo svež hlevski gnoj. Toplo gredo spet pokrijemo in nekaj dni počakamo, da se gnoj spet ogreje. Nato gredo spet odpremo in čez gnoj navozimo zemljo. Preden začnemo s setvijo ali presajanjem, imamo toplo gredo spet nekaj dni zaprto, da se zemlja ogreje. Če je februar suh, lahko okopljemo motovilec in zimsko solato. Del gredice s solato pokrijemo s toplo gredo, del z vrtno kopreno, del gredice pa pustimo odkrit. S tem bomo podaljšali čas dozorevanja solate in preden bo zacvetela, bomo lahko porezali še veliko okusne solate.

Vrtna opravila v marcu

Marec je prvi pomladni mesec, imenujemo ga tudi sušec. V marcu se zemlja na vrtu počasi suši in začne se delo na prostem. Vendar nikar ne prehitevajmo, saj ne bomo nič dosegli, če bomo vrtnarili na mokri zemlji. Raje v tem času pospravimo po vrtu, pograbimo in sežgimo suje veje, ki smo jih verjetno spravili na kup že v jeseni. Pri sežiganju bodimo previdni, poleg varovanja pred požarom v naravi, moramo paziti tudi na prebivalce našega vrta. Posebej ježki se radi skrijejo med veje ali suho listje.

Če je zemlja že dovolj suha, potem na zelenjavnem vrtu v marcu zemljo najprej grobo poravnamo. Sedaj je tudi čas, da presadimo spomladanski čebulček in česen. Skrajni čas je tudi, da prekopljemo zelenjavo ki je prezimila, to je zimska solata, špinača in motovilec. Če se je zemlja na vrtu ogrela že nad 5 stopinj C, lahko na prosto posejemo prvo solato. Najprej posejemo mehkolistne solate, kot je majska kraljica. Posejemo tudi krhkolistne solate: ljubljanska ledenka, temna posavka, pegasta vegorka in podobne sorte zgodnje solate.

V hladno zemljo marca sejemo še grah, bob, rukolo in mesečno rdečo redkvico. če je marec zelo topel lahko posadimo tudi sadike zgodnjega zelja, cvetačo, brokoli in kolerabice, to je zelenjava, ki se je še posebej veselijo vegetarijanci. Za setev korenčka in peteršilja se mora zemlja ogreti na 8 stopinj C, za fižol pa so potrebne še višje temperature. Seveda je drugače če imamo rastlinjak, tam sejemo že večino zelenjadnic, začimb in zelišč.

Analiza zemlje v marcu

Marca še vedno nakaljujemo zgodnji krompir, že nakaljenega, ki smo ga dali kaliti februarja, pa že lahko sadimo, s tem da ga pokrijemo z debelejšo vrtnarsko kopreno. Če krompir ni kaljen, ga ne sadimo v mrzlo zemljo. V marcu premečemo kompost in še vedno lahko damo v analizo zemljo s svojega vrta, kar nam bo omogočilo pravilno gnojenje.

Z analizo se bomo namreč seznanili v kakšnem stanju je zemlja in katerih hranil ji primanjkuje. Zelenjavni vrt lahko v marcu še vedno preseneti mraz in poškoduje mlado zelenjavo. K ponovni rasti jim pomagamo z domačimi pripravki, ki jih pripravimo iz alg, njivske preslice, mlade koprive ali iz baldrijanovih listov.

Vrtna opravila v maju

V mesecu maju so temperature že tako visoke, da lahko sejemo in sadimo skoraj vse zelenjadnice. Endivijo sejemo proti koncu maja, medtem ko z glavnatimi sortami radiča počakamo do začetka junija. Radič bo v toplem maju in juniju hitro prevelik in bo verjetno šel v cvet. Če je maj zelo deževen, po vsakem močnem deževju tla okopljemo in zrahljamo.

Vse setve tudi pravočasno razredčimo, da preprečimo gnitje rastlin. Kadar pa je maj zelo vroč in suh, potem moramo posevke zastirati z organskimi zastirkami. Za zastirko lahko uporabimo žitno slamo, ki podnevi sprejema toploto sonca in jo v mrzlih nočeh oddaja. V tem času nasadimo po vrtu tudi raznobarvne cvetlice, ki bodo privabile črmlje, ose in čebele.

Posebej moramo privabiti čmrlje, da bodo opraševali plodovke, ki smo jih nasadili. Čmrlji imajo zelo radi ognjič in žametnice, nasadimo jih lahko med vrtnine. Ob robu grede s krompirjem posejemo kapucinke, za odganjanje gosenic pa posejemo kamilice. K obdelovanja vrta povabimo tudi otroke in jih naučimo osnove vrtnarstva.

Lunin koledar

Mnogi vrtnarji se dela na vrtu lotijo po luninem koledarju. Kupimo lahko lunin koledar, kjer imamo za vsak dan posebej označeno kaj lahko sejemo in sadimo. Vrtnarjenje po luni je stara ljudska modrost, tukaj sem zbrala nekaj starih modrosti naši prednikov.

Rdeča pesa in pesa: Za dober pridelek rdeče pese in pese ju sejemo pri pojemajoči luni. Če peso sejemo pri rastoči luni, bo verjetno pognala preveč listja in plodovi zaradi tega ne bodo dovolj debeli.
Rdeča redkvica: Če želimo vzgoji posebej debele redkvice, jih sejemo pri pojemajoči luni.
Krompir: Krompir je bil za naše prednike zelo pomembna poljščina, zato so bili pri sajenju zeli previdni. Včasih so kmetje krompir posadili takoj po polni luni, to pomeni ob pojemajoči luni. Če bomo krompir posadili ob tem času, bomo zagotovo imeli dober pridelek in še posebej velike gomolje. Pridelek so tudi pobirali ob pojemajoči luni, saj so s tem preprečili plesen in prezgodnje kaljenje krompirja.
Solata: Če želimo preprečiti da bi solata prezgodaj šla v cvet, jo vedno sejemo pri pojemajoči luni. Cvetno zelenjavo, vse plodovke in vso listnato zelenjavo, se pravi tudi vse vrste solate, negujemo ko luna raste.
Bob: Za dober pridelek boba, ga moramo sejati ob pojemajoči luni.
Čebula: Čebula je prav tako pomembna poljščina, vendar jo moramo ta dober pridelek saditi ob polni luni. Stari ljudje vedo povedati, da če čebulo sadimo na veliki petek, bomo pridelali izredno veliko te nepogrešljive zelenjave. Poleg tega da bo letina obilna, se bo čebula sajena na veliki petek tudi v kleti dolgo obdržala. Čebulo okopavamo in plevemo pri padajoči luni. Včasih so verjeli, da takrat vse rastline srkajo energijo in shranjujejo.
Zelje: Zelje sejemo pri pojemajoči luni, prav tako zelje za kisanje pripravljamo ob pojemajoči luni.

Vir: www.housebeautiful.com Gardening in January and February

Zelenjavni vrt v januarju in februarju: